Varufakisova zgodovina kapitalizma po Bretton Woodsu se bere kot kriminalka

Ne vem, ali ste prebrali Varufakisovega Globalnega minotavra. Se splača. Milo rečeno. In to iz več razlogov. 

Zame je bil najpomembnejši odgovor na vprašanje, ali v današnjem globalnem kapitalizmu sploh vemo, kako ta funkcionira. Kako in zakaj nastajajo krize. S katerimi ukrepi jih je mogoče rešiti.

Sama sem se prej nagibala k mnenju, da glavni akterji globalnega kapitalizma razumejo svoje interese in da jim tudi sledijo, a da ne vedo čisto jasno, kakšne so rešitve problemov, ki jih ta sistem prinaša.

Predvsem se nikoli nisem mogla sprijazniti s stališčem, da nekateri dejansko vedo, da s svojim delovanjem povzročajo milijonom ljudi bedo, revščino, stradanje, bolezni in druga gorja. In da ne vedo, kaj je treba storiti, da bi to preprečili ali vsaj omilili.

VVG bere Varufakisa

Drugi razlog, da nisem verjela v te teorije zarot, pa je moja znana osebnostna lastnost — neizmerna naivnost. Naivnost, ki ji v življenju marsikaj dolgujem, mi namreč vedno znova govori, da ljudje vendarle niso tako slabi, kot se zdi. In čeprav se je v resničnem življenju že neštetokrat pokazalo, da so v resnici še bistveno slabši, kot sem si sama sploh lahko zamišljala, moja neizmerna naivnost vztraja naprej. Z manjšimi korekcijami. A vztraja naprej.

Ko človek bere — no, ko bere Vesna V. Godina — Globalnega minotavra Janisa Varufakisa, pa se pokaže, da je vsako vztrajanje v naivnosti ne samo kontraproduktivno, ampak tudi naravnost bebasto. In to iz preprostega dejstva, ki ga Varufakis dobro argumentira: tistim, ki vodijo svetovno kapitalistično ureditev, je evidentno jasno, da svetovni kapitalizem drsi iz krize v krizo, proizvaja milijonom ljudi revščino, bedo, trpljenje, bolezen ali celo smrt

Še več! Jasno jim je tudi, kaj bi bilo treba narediti, da bi to preprečili. In tega ne vedo samo danes. To vedno že vsaj od leta 1932. Takrat je namreč John Maynard Keynes v članku The World’s Economic Outlook (v reviji Atlantic Monthly) pisal o skrajnem primeru neskladnosti med splošnim in partikularnim interesom. Ali vsaj od julija 1944, ko je taisti Keynes v Bretton Woodsu predlagal ustanovitev Mednarodne klirinške unije (ICU), ki bi na globalni ravni zagotavljala delovanje mehanizma za recikliranje presežkov.

Mednarodna klirinška unija

Keynes se je namreč zavedal, da brez delovanja takšnega mehanizma ni mogoče imeti pod kontrolo neravnovesij v trgovinskih bilancah — kar pomeni krize. Da ne bo pomote: ta mehanizem je v resnici pomenil redistribucijo bogastva iz dežel s presežki v dežele, ki presežkov nimajo. Obsegal bi skorajda neverjetne ukrepe.

Tako navaja Varufakis:

“ICU bi dajala vsaki državi članici možnost prekoračitve stanja na računu, torej pravico, da si po ničelni obrestni meri sposoja denar iz mednarodne centralne banke. Možna bi bila tudi posojila, ki bi presegala 50% povprečnega obsega trgovine s primanjkljajem […], toda po fiksni obrestni meri. Na ta način bi postale države s primanjkljajem prožnejše pri dvigu povpraševanja in bi tako zaustavile dolžniško-deflacijski cikel. […] Obenem bi obstajale kazni za pretirane presežke trgovinske bilance: Keynes, ki je spoznal, da je sistemski presežek samo hrbtna plat sistemskega primanjkljaja, je v svojem predlogu zahteval, da bi morali vsaki državi s trgovinskim presežkom, ki bi presegal določen odstotek njene trgovine, zaračunati obresti. […] Iz teh kazni bi nato financirali posojila državam s primanjkljajem, tako da bi delovale kot avtomatičen GMRP.” (Globalni minotaver, stran 84).

Veto ZDA

Predlog seveda ni bil sprejet: “Ameriška stran je dala veto na mehanizem, ki ga je predlagal Keynes.” Ker: “Združene države Amerike, ki so se po vojni uveljavile kot vodilna svetovna sila, niso imele nobenega interesa, da bi omejile svojo lastno sposobnost ustvarjanja velikih, sistematičnih trgovinskih presežkov v razmerju do preostanka sveta.”

In čeprav je zgodovina kapitalizma od leta 1944 do danes še dolga in napeta — bere se namreč kot kriminalka —, je jasno vsaj troje: poznamo logiko kriz sodobnega globalnega kapitalizma, poznamo rešitev teh problemov in poznamo krivca zanje.

Če povzamem Varufakisa: “Za stabilnost globalnega, pa tudi regionalnega kapitalizma je potreben globalni mehanizem za recikliranje presežkov — mehanizem, ki ga trgi, pa naj bodo še tako globalizirani, svobodni in dobro delujoči, ne morejo zagotoviti.”

Varufakis je jasen tudi glede akterja nujne uvedbe globalnega mehanizma za recikliranje presežkov: to so lahko samo ZDA.

Odtod naprej je smiselno samo še vprašanje odgovornosti. In tega, kdo jo lahko uvaja. In izvaja. Zdi se namreč, da točno ta akter v celotni zgodbi manjka.

Janis Varufakis: Globalni minotaver. Prevedli Marjana Karer in Seta Knop. Cankarjeva založba, 2016. ISBN 978-961-28-2135-7, 278 strani, 32,96€. Knjigo lahko naročite v spletni knjigarni Emka.