Confoederatio Slovenica: Koliko stoletij bi bilo treba preskočiti?

22.8.2016 / 06:08 1 komentar
Lahko SLO postane družba, kjer tako kot v Švici pol državljanov ne gre volit zato, ker so z družbo nasplošno zadovoljni?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti z jase Rütli, 15. avgusta 2016.

Vsako leto 1. avgusta imajo Švicarji na težko dostopni jasi Rütli ob Urnerseeju proslavo svoje ustanovitve. Leta 1291 so se tam povezali prvi trije kantoni. Tudi iz strahu pred avstrijsko (habsburško) močjo se je število kantonov hitro povečevalo. Leta 1848 so se s sprejetjem zvezne ustave povezali v konfederacijo. Najmlajši je Jura, ki se je leta 1979 odcepil od bernskega kantona. Danes jih je 26.

Močno izražena neodvisnost, pravi federalizem, velik vpliv ljudske volje pri odločanju in izogibanje svetovnim spopadom ter pretresom — to je rdeča nit švicarske države.

Dober mesec manj kot 700 let kasneje smo ustanovili samostojno državo tudi Slovenci.

Tako kot Švicarji smo imeli dolgo izkušnjo s Habsburžani, seveda z nekaj poznejšimi ovinki — prva in druga Jugoslavija, socialistični eksperiment, slovanska zveza… In tako kot oni smo se leta 1991 tudi mi znašli na svoji jasi Rütli.

In zakaj se iz švicarske zgodovine nismo hoteli ničesar naučiti?

Škoda za Reformacijo

Zwingli in Calvin sta bila pomembna švicarska reformatorja. Njun duh še danes obvladuje tukajšnjo družbo.Globalno gledano je bil Primož Trubar takrat enakovreden švicarskima protestantoma. Žal pa Slovencem v naslednjih stoletjih ni uspelo vzpostaviti podobnega razmerja med državo in Cerkvijo oz. kar dvema, katolikško in protestantsko. S tem so namreč obe oslabili, človeka in njegovo svobodo pa postavili v ospredje. Habsburžani so kot zagreti Katoličani so premagali celjske grofe, RKC pa je posledično zatrla Reformacijo. Škoda.

Pred nekaj dnevi sem prehodil tretjino Poti Švice, ki so jo v osrednji Švici blizu Rütlija uredili leta 1991, ob sedemstoletnici Konfederacije. “Heimat-Wanderweg” je dolg dobrih 35 kilometrov, torej 5 milimetrov za vsakega prebivalca Švice (leta 1991). Pot Švice je razdeljena na 26 delov, ti pa se med seboj razlikujejo glede na število prebivalcev. Najdaljši del poti je tako namenjen kantonu Zürich (milijon in pol prebivalcev, 7,5 km, najkrajši pa Appenzell Innerrhoden (16.000 prebivalcev, 80 metrov).

Pot je raznolika. Vodi skozi gozd, po travnikih, cestah, po ravnem, na nekaterih delih se strmo spušča in dviga. Utrjeni ljubitelji hoje jo bodo zlahka prehodili v dveh dneh.

“Heimat-Wanderweg” je dolg dobrih 35 km, torej 5 mm za vsakega prebivalca Švice. Razdeljen je na 26 delov, ti pa se med seboj razlikujejo glede na število prebivalcev. Najdaljši del poti je tako namenjen kantonu Zürich (milijon in pol prebivalcev, 7,5 km, najkrajši pa Appenzell Innerrhoden (16.000 prebivalcev, 80 metrov). — [Fotografija: Wikimedia Commons.]

Hoja v naravi, refleksija o družbi

Hoja v naravi je vedno odlična priložnost za refleksijo o družbi, v kateri živimo. Ker je pot po zgodovini Švice nastala prav v času slovenske osamosvojitve, se mi spet ponujajo odlične primerjave — neglede na velike razlike v razvoju obeh družb v zadnjih 700 letih. Mnogo bolj gre za to, da je treba o družbi razmišljati temeljito in dolgoročno. In po zdravi pameti.

Stvari se razvijajo v napačno smer. O tem ni nobenega dvoma več.

Če pogledamo v zgodovino iz 700-letne perspektive, zlahka ugotovimo, da je bil razvoj posameznih delov Evrope zelo različen. Vsaj sto različnih poti so ubirali evropski narodi, da so prišli do svoje današnje podobe. Nič se ni zgodilo naključno, vsaka poteza je imela svoje posledice.

Pri tem se sprašujem, koliko smo Slovenci leta 1991 in še kako desetletje prej sploh razmišljali o svoji prihodnosti. Verjetno ne veliko. Večji in mogočnejši narodi so nas navadili, da se nam je zdelo normalno, da so družbene ureditve in oblasti večne. Za Habsburžane je bila Avstrija večna, s tem pa tudi za Slovence. Želeli so si drugačno, bolj federalno ureditev monarhije, kaj več pa ne.

Celo Cankar, ki je goreče zagovarjal slovensko slovanstvo, je glasno priznal, da je slovenski kmet bolj podoben tirolskemu kot pa hrvaškemu ali srbskemu. Umrl je tik pred tem, ko se je večji del Slovenije pridružil slovanski, večinsko srbsko-hrvaški kraljevini.

Dravska banovina je bila za Slovence očitno več kot prej dežela Kranjska.

Dežela, banovina, republika, država…

Nekaj desetletij je moralo miniti, da je iz banovine nastala republika. Socialistična. Z enopartijskim sistemom. Tudi ta je bil prepričan, da je večen. Federalizma je bilo v socializmu sicer več. Prav Partija in Tito sta bila zagotovilo, da je federalizem zaživel — in Slovencem prvič dal občutek politične in družbene enakopravnosti.

Sistem ni propadel zaradi odsotnosti federalizma, zlomil se je zaradi pomanjkanja konkurenčnosti idej, podjetniške svobode in občutka svobode posameznika. In seveda zaradi Titove smrti.

Osamosvojitev bi morala Slovencem prinesti torej prav to. Najprej konkurenčnost idej. Zataknilo se je že na začetku. Ob osamosvojitvi v Sloveniji ni bilo razprave o konkurenčnosti modelov in idej samostojnega razvoja.

Bil sem dovolj star, družbeno dogajanje okrog osamosvojitve me je zanimalo. Trdim, da se o modelih družbenega razvoja nismo dovolj pogovarjali. Posameznikom, ki so se strnili okrog nekaterih gibanj in novih strank ter nekdanjim komunistom smo prepustili usodo prihodnosti.

Na svetu poznamo veliko različnih modelov demokracije. Veliko so tvorci nove države prepisali iz nemškega modela, pravijo. Skoraj nič niso našli v švicarskem. Zakaj ne? Morda bi švicarski skupščinski politični sistem še najbolj ustrezal komunistom, ki so sestopali z oblasti, a kaj, ko so bili takrat v manjšini.

Nove politične strukture — ki so se večinoma razvile iz starih, da ne bo pomote — so si želele moč in oblast. Botri teh novih ali oživljenih strank so razmišljali, češ, za to smo bili prikrajšani vsaj pol stoletja. Predsedniki novih strank so kmalu postali ministri, diplomati, župani, kasneje tudi predsedniki uprav državnih podjetij in ustanov, nekateri so se preselili v evropske ustanove in inštitucije. Slovenski osamosvojitelji, ki so ostali v politiki, so hitro poskrbeli zase. Za svoj politični, s tem pa tudi družbeni in predvsem finančni obstoj.

V tem dejstvu se verjetno skriva veliko resnice o tem, zakaj se je slovenska sodobna politična zgodovina zavrtela tako, kot se je.

Preskočiti stoletje

Na napakah se učimo, pravijo. Četrt stoletja je dovolj dolga doba, obenem pa tudi dovolj kratek čas, da lahko začnemo razpravo o tem, kako slovensko družbo spremeniti v bolj učinkovito, bolj pošteno, bolj primerno izzivom sodobnega časa.

Izziv bi bila lahko resnična, redkokje na svetu primerljiva zgodba iz sodobne Švice.

Pred kratkim so naredili raziskavo javnega mnenja o tem, zakaj samo polovica švicarskih volilcev hodi na volitve oz. na referendume. Med abstinenti so dobili nadvse zanimiv odgovor: precej več kot polovica vprašanih je izjavila, da pri urejanju švicarske družbe ne sodeluje zaradi tega, ker so z družbenimi razmerami bolj ali manj zadovoljni.

Ali lahko tudi Slovenija postane družba, kjer bo polovica volilnega telesa ostajala doma zaradi tega, ker je z vsem v družbi zadovoljna?

Kdo so ljudje, ki jih v Švici ljudje najbolj cenijo? Policisti, sodniki, učitelji. Tudi vojaki. Politiki so prav tako uvrščeni visoko. V Sloveniji so na vrhu astronavti, zdravniki, gasilci in piloti…

Razlika je očitna, kajne? Sedemsto let iskanja družbene enotnosti manjka, bi lahko na kratko ugotovili. Morda je že čas, da kakšno stoletje preskočimo. Morda.

Temeljna načela

Nimam prostora za konkretne primere. Ti bi bili najboljša ilustracija stanja in potrebe po spremembah. Poskušam primerjati družbi in se poskušam izogniti stereotipom o Švici, ki se vse preveč pogosto pojavljajo v slovenski družbi in s tem debato odvračajo od pravega smisla.

No, ugotovil sem že, da si prav to mnogi želijo.

Vprašajmo se o temeljnih načelih, ki so oblikovala Švico skozi stoletja. Vsak pri sebi naj najde odgovor na naslednjih nekaj vprašanj. Če bo večina odgovorov pozitivnih, potem ni nobenega razloga, zakaj ne bi na tak način poskusili tudi v Sloveniji.

Prej kot v 700 letih vam zagotavljam viden napredek.

Skratka:

  • Organiziranost družbe od spodaj navzgor. Osnovna in pomembna politična celica je občina. Najbolj vplivna in z največ pristojnostmi je dežela — v slovenskem primeru bi to bile Gorenjska, Primorska, Notranjska, Štajerska… Te bo treba kot pravne subjekte šele oblikovati.
  • Na državni ravni pa politični aparat prevzema nase samo nekaj skupnih pomembnih nalog — obrambno, zunanjo, finančno politiko… Sicer pa se vsaka dežela razvija po svoje, upravlja s svojimi viri, davki, izobraževanjem, zdravstvom, prometom, sodstvom, varnostjo itd. Močne dežele, majhna in šibka država. Konkurenčnost med deželami je pogoj za razvoj in napredek vse Slovenije. Dežele oblikujejo svoj politični sistem.

10, 100, 500 let?

  • Potem je tu pravi dvodomni parlament: narodni zbor in zbor dežel. Skupno število poslancev je majhno — ne več kot 90 v obeh zborih. Sprejemanje pomembnih odločitev v obeh zborih. Enakomerna razporeditev moči med obema zboroma.
  • Vlado sestavlja pet ali sedem ministrov. Namesto konkurenčnega konkordančni model sestavljanja vlade. Ministri iz štirih ali petih najmočnejših strank na volitvah. Člani vlade ne smejo biti funkcionarji strank. Poslanska funkcija je neprofesionalna. Štiri redna zasedanja parlamenta na leto, redka izredna zasedanja.
  • Močna vloga neposredne demokracije oz. referenduma. Za ustavne spremembe so potrebni referendumi, kar za seboj potegne ukinitev ustavnega sodišča.
  • Močna decentralizacija sodstva in policije. Sprejemanje pomembnih družbenih odločitev s pomočjo iskanja dogovora in najmanjšega skupnega imenovalca, ne pa s preglasovanjem.

Obljubim, da se bom v prihodnjih razmišljanjih posvetil tudi posameznim in konkretnim spremembam, ki bi bile potrebne, da bi Slovenija zaživela bolje in drugače.

Pogoj pa ostaja cilj, da bi ljudje čez deset, sto ali petsto let tudi v Sloveniji rekli, da ne hodijo na volitve in referendume predvsem zato, ker jih v družbi nič pomembnega ne moti.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 15. avgusta, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Slovenska konfederacija CS. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE