“Fuck the world!” To bo dovolj! Nobenega poslavljanja! [odlomek iz knjige]

Jiři Bezlaj, rojen leta 1949 v Ljubljani, je diplomiral na kiparskem oddelku Akademije za likovno umetnost. Svoje kamnite skulpture je predstavljal na več kot štiridesetih samostojnih in okrog sto skupinskih razstavah doma in v tujini. Je tudi avtor več javnih plastik. Petintrideset let je poučeval umetnostno vzgojo na Gimnaziji Bežigrad. Leta 2004 je izdal pesniško zbirko Poletje. Poezijo objavlja tudi v Primorskih srečanjih in reviji Apokalipsa. Od leta 2007 objavlja v reviji Sodobnost eseje o likovni umetnosti.

Roman Evangelij za pitbule je njegovo prvo prozno delo.

V proznem prvencu Jiřija Bezlaja pripoveduje svojo zgodbo dijakinja tik pred maturo. Govori v svojem slengu, preskakuje s teme na temo. Na koncu se navidez konfuzno nakladanje poveže in postopoma razberemo, kaj je vzrok za njeno pekočo bolečino v želodcu in poskus samomora…

Jiři Bezlaj: Evangelij za pitbule

Seveda lahko povem. O vsem lahko govorim, tudi o najbolj intimnih zadevah. Nimam česa skrivati in nimam predsodkov! Zakaj bi se delala lepšo in boljšo, kot sem? Saj mi tako ne bi nobeden verjel. Jasno, za kakšne stvari me je malo sram. Ne, ne zato, ker bi bile preveč intimne, še manj pa zaradi kakšne klinčeve morale ali česa podobnega, to mi dol visi. Morala je konstrukt buržoazne ideologije, pravi Jan. In on zagotovo ve, saj je prepričan anarhist, čeprav bolj teoretik. Sram me je zato, ker sem bila takrat tako trapasta. Bila sem pač malo mlajša. Pravzaprav ne veliko, ampak madonca, saj se dve ali pa tri leta že kar poznajo, a ne? Zdaj sem prekleto bolj pri sebi, čez dva tedna bom pa sploh že čisto zrela, takrat bo namreč matura v celoti za mano. Potem se bom pa sramovala še tega, česar se zdaj še ne.

Kaj, a snemal boš, kar bom govorila? A to pomeni, da moram uporabljati pravilno slovenščino? Saj najbrž bi jo znala, veš, še ko sem bila majhna, sem veliko brala in spise v šoli pišem skoraj brez napak. Ampak če pravilno, knjižno slovenščino govoriš, se sliši pa tako grozljivo afektirano, da počnem to samo, kadar se zafrkavam. No, saj to ni tako redkokdaj. Kaj praviš, v dijaškem slengu naj govorim? Ne, to pa spet ne! Fosili tvojih let bi naš današnji jezik težko razumeli. Veš, od takrat, ko si ti hodil v gimnazijo, se je sleng prekleto spremenil. V vaših časih ste bili stoned od trave, mi smo pa zapohani od skanka. Če že pripovedujem, bi rada, da bi razumel.  Povem lahko vse, tudi najbolj delikatne intimnosti, samo ne vem, kje naj začnem. Toliko je tega in na videz ni prave logike ali rdeče niti, ali kako se že reče temu. No, bom poskusila.

Ljuba mamica in očka

Prijateljicam sem rekla, da bom odpotovala. Na Bližnji vzhod, najbrž v Izrael. Vse sorte sem jim natvezla. S kom? Z enim zanimivim tipom. Malo starejšim. Za dolgo? Kdo ve, morda za zmeraj. Ah, ne, največ za pol leta, morda pa samo za nekaj tednov. Zakaj pa ravno v Izrael? Zakaj pa ne v Izrael?!

Nisem hotela, da bi začele spraševati, kaj je z mano, že prvi ali drugi dan, ko me ne bi bilo v Zlati roži. Potem sem se lotila priprav. Nisem bila čisto prepričana, ali je poslovilno pismo v takih primerih nujno ali je samo stvar bontona. Na list, iztrgan iz zvezka, sem napisala: “Dragi starši.”

List je bil karirast in prav neugleden. In tudi “dragi starši” je tako zelo formalno. V očkovem predalu sem našla pisarniške pole. “Ljuba mamica in očka,” sem začela. Kako naprej? “Že dolgo sem to nameravala. Naj vama ne bo hudo, zdaj sem srečna.”

Ne, bedarija. Kaj pa takole: “Vidva nista kriva, vedno sta bila dobra z mano.” Blesavo! Predvsem je treba narediti brez solzavosti in sentimentalnosti. Oboje mi je zoprno.

Mogoče prva kitica tiste pesmi, Suicidesa ji je naslov. Nisem se mogla spomniti, kako se piše tisti simpatični zajebant, ki jo je napisal in ima faco še bolj hecno, kot so njegove pesmi. Kar naprej mi je šla po glavi Lila. V resnici je ena druga, čeprav malo podobna barva. Saj ne, da bi imela vedno tako slab spomin, ampak živčnost naredi svoje. Takole gre kitica: “Danes zjutraj sem umrla. Nepravičnega sveta sita sem bila do grla, pa sem ga prerezala.” Ne, ne gre. Ni jutro, zgodnje popoldne je. In rezanje grla je zajeban posel, krvi nimam rada. Še moja menstruacija se mi gravža. Vem za nekaj cutterjev, ki se režejo, kadar se ne počutijo fino, ampak meni se to kar malo upira. Predvsem se mi je pa frkalo, a je svet pravičen ali ne. Moj problem je bil čisto drugod. Treba si je bilo izmisliti kaj drugega.

Pod pisarniškimi polami v očkovem predalu sem našla pornografsko revijo. Pred leti jo je očku za rojstni dan podaril njegov prijatelj skupaj z voščilom: “Da ti bo življenje malo manj mučno.” Ne vem, ali je očka kdaj drkal ob njej, še vedno je bila v predalu na točno tistem mestu, kamor jo je pospravil takrat. Iztrgala sem list in na fotografijo razkrečene pičke napisala: “Fuck the world!”

To bo dovolj! Nobenega poslavljanja, nobene razlage! Samo ta list na mizi. Naj si kar sami razbijajo glavo!

Samomor in orgazem

In kaj se obleče za tako priložnost? Kaj slovesnega? Kaj pa kakšno bolj seksi oblačilo? Naj ima sosed, ki me bo našel na podstrešju, kaj od tega! Pa policaji tudi! Naj bom čisto naga? Ne, banalno! Tale čisto kratka, rahla bela poletna oblekca bo kot zanalašč. V njej sem kot majhna punčka. In vse se vidi pod njo. Naj bom brez spodnjih hlačk? Bi bili zdravniki na patologiji šokirani, če bi še sebi na pičko napisala “fuck the world”? Ah, butasta fora! Sploh je pa težko pisati na lastno pičko. Oblekla sem prozorne čipkaste spodnje hlačke.

Na podstrešju sem imela že vse pripravljeno. Stol, črne najlonke in za rezervo dve različno debeli vrvi. Hotela sem dati zadevi čim bolj erotično obeležje, zato črne najlonke. Povzpela sem se torej na stol, privezala eno najlonko okrog trama, s čvrstim vozlom pritrdila nanjo drugo, napravila zanko, jo zadrgnila okrog vratu — na startu — pripravljeni — zdaj — in brcnila v stol, da se je prevrnil. (Baje se pri obešenju vedno doživi orgazem, moškim menda špricne kot iz brizgalne.)

Zabolelo me je pod brado, skoraj bi izgubila sapo, zakrilila sem z rokami in padla po tleh. Z orgazmom pa nič. Vezati najlonke ni preprosta reč, material je preveč gladek in vozli ne držijo. Poskusila sem še enkrat. Ista figa. Pravzaprav še malo slabše — pri padcu sem se še udarila ob stol. 

Torej ne bo nič z erotičnim obešanjem. Vzemimo staro dobro vrv, kot so to počeli klasiki. “Na kratki vrvi v zanko zviti moj vrat bo zvagal težo riti.” Začela sem s tanjšo. Zoprno se mi je zadrgnila okrog vratu, preden se je strgala. Lahko bi me zdržala, samo enainpetdeset kil tehtam.

Obesiti se na vrv za perilo je najbolj prozaična in najmanj domiselna izmed vseh možnih variant. A nisem imela druge izbire. Spet sem se — že četrtič — povzpela na stol, omotala štrik nekajkrat okrog trama, močno zavozlala, zanko napravila brezhibno, gladko drsečo, dvakrat preverila, ali deluje. In je delovala, res strokovno opravljeno delo. Dolgo sem stala na stolu in jo gledala.

“O, jebemti, punca, ti si boš nazadnje še zares kaj naredila, če ga boš takole srala,” sem rekla nazadnje.

Blues in praznina

Odmotala sem vrv in pospravila pripomočke. Scefrane črne najlonke sem potisnila za zaprašeno omaro v kotu podstrešja. Odšla sem v svojo sobo, si naštimala glasbo in se vrgla vznak na kavč. Jebemti, kako je glasba super zadeva! Ob takile priložnosti najbolje sede blues. To te kar odnese. Zamorčki, ki špilajo blues, so tako zelo žalostni. No, saj so vsi zamorčki po malem zamorjenčki. Pa nimajo razloga za to — menda imajo grozno dolge pimpke, take prav orjaške kurčetine, da imaš pičko kot na čevljarskem kopitu nategnjeno, če fukaš z njimi. Tako pravijo, jaz še nisem probala. Zezam se. Veš, laže se mi je zafrkavati kot pa opisovati, kako sem se takrat počutila. Saj ne rečem, malo mi je odleglo, ker se mi ni ratalo fentat, ja, malo olajšanja je bilo, še več pa sramu, da nobene stvari ne izpeljem do konca, da sem navaden precvikan drekač.

Največ je bilo pa praznine. Ampak to ne take blažene, kot o njej govorijo budisti. Zoprna, siva, težka praznina je bila. Do roba sem je bila polna. Poleg tega me je pa še grizlo, kaj naj zdaj rečem puncam glede Izraela, zakaj da nisem odpotovala. Bala sem se, da se bojo spet zajebavale in se delale norca iz mene. Že tako nisem slovela kot posebej uravnovešena oseba, in če bi se ugotovilo, da sem spet lagala, bi mi reputacija padla še za kakšen milimeter ali dva. Razmišljala sem, kaj naj naredim, da se vsaj nekaj časa ne bi srečala z njimi. Če me kakšne tri tedne ne bi videle, bi mi mogoče verjele, da sem bila na potovanju. Bi zdržala tri tedne brez Zlate rože? Mogoče bi, ampak na noben način pa ne bi mogla tri tedne špricati šole. Izkoristila sem namreč že vse vire opravičil, neopravičenih ur sem imela pa tudi že ravno toliko, da bi si lahko privoščila še največ dva dneva, če nisem hotela, da me izključijo. Prekleto kratko potovanje bi bilo to!

Si je tip premislil, zbolel, odpotoval v Južno Ameriko? Nesmisli! Z nezanesljivimi tipi se ne pajdašim, tudi z bolehnimi ne! Še manj pa s takimi, ki odpotujejo v Machu Picchu brez mene! So ga zaprli? Ja, to bi šlo. Tihotapil je heroin. Saj ga ne bi nikoli dobili, ampak ga je izdal nek drugi diler. V tem poslu ni usmiljenja. “Levi ne poznamo sentimentalnosti,” je rekla hijena. Odkod je že to? Nekje sem prebrala. Klinc, pozabila sem, kje. Odleglo mi je. Ne moreš si misliti, kako mi je odleglo. Saj ne, da bi zares mislila, da mi bodo punce verjele, ampak vsaj preveč očitno ni bilo, da sem lagala. Vsaj dokazati mi ne bodo mogle. Če pa se mi za hrbtom malo posmehujejo, pa se naj, češplje, to ni več moja stvar.

Dobro, problem je rešen, gremo v lajf! Treba je izsrat iz sebe to blazno, zajebano sivino in težo.

Jiři Bezlaj: Evangelij za pitbule. Zbirka Nova slovenska knjiga. Mladinska knjiga, Ljubljana 2016. 111 strani, ISBN 978-961-01-4092-4, cena 22,95€. Knjigo lahko naročite v spletni knjigarni Emka.