Moj veliki debeli grški popizditis

Največji osel je tisti, ki računa, da bo v duty-freeju na meji med Makedonijo in Grčijo dobil gin ceneje kot v štacuni sredi Bitole. Tam je bil liter bombaya 15€, v duty-freeju pa ga sploh niso imeli.

Tako sem svoj oslovski nos vlekla čez mejo, kjer nama je skoraj skočila pod kolesa miniaturna Kitajka z minimalnim nahrbtnikom in klasično kitajsko lasje-mi-silijo-v-oči frizuro.

Kot miš je kukala izpod šišk in trda kot kamen sedela na zadnjih sedežih, ki so bili načeloma rezervirani za sprotne nakupe. Poleg cipelic in dunje se je zdaj tam valjala še oslovska nozdrv, kar pomeni, da je bilo prostora vsaj za en razred Kitajcev. Komaj sva jo prepričala, da je po 50 kilometrih dala nahrbtnik z ramen, se naslonila nazaj in uživala v pogledu na prostranstva severne Grčije.

Pot nas je vodila na Meteoro. Proti skalam, ki jih je izdolblo morje v času še pred dinozavri in na katerih so menihi postavili samostane.

Meao Meao

Kitajčica, ki ji je bilo ime Meao Meao — reci to naglas! —, naju je na polovici poti proti Meteori povabila na kavo. Povedala je, da je prepotovala že skoraj cel svet. Da je študirala na Dunaju, zdaj pa piše za popotniške revije.

Takrat se je moj pogled ustavil na njeni majici. Na rokavu je imela logo Lonely Planet. Planila sem na njo in jo začela objemati, ker se mi je zdelo, da sem našla dušo dvojčico. Vernico, ki veruje v istega boga kot jaz — svobodo potovanja!

Izkazalo se je, da gospa ni bila preveč navdušena nad mojim objemanjem, niti nad mojim deodorantom. Tako sva se potem držali vsaka zase.

Meni pa se je še vedno zdelo, da sem zadela na lotu. Samo kakšnih 400 ljudi na celem svetu piše za Lonely Planet, midva pa imava eno na zadnjem sedežu! Na žalost pokriva samo Kitajsko in piše v mandarinščini. Kar pomeni, da si z njo nisem mogla glih pomagati…

Meteora

V Kalambaki sva imela sobico s pogledom na Meteoro. Osamelci so se kot ledene sveče dvigali v nebo. Fak, kako je to visoko. Mimo je prihrumel v plezalni avtodom predelan tovornjak, v katerem so sedeli mišičasti hipuzli. Jaz pa sem bila nazadnje na Šmarni gori za novo leto. Lani.

Menihi so včasih plezali gor po lestvi. Ta moderni so si na koncu omislili tovorno žičnico.

Na srečo se je izkazalo, da vodi do samostanov na vrhu dvopasovnica, na vrhu pa so ogromna parkirišča za avtobuse. Kot v Međugorju. Ali na Brezju. Ali na Plitvičkih jezerih. Masovni turizem. Tega pa ne maram.

Ampak na srečo je bil začetek julija in so pravi turisti doma šele pohali kure za na pot. Samostani so bili fajn. Veseli me, da so si znali sami variti pivo, da so imeli lepo izvezene obleke, ostre nože in srebrne zaponke na pasovih. Pisali so knjige, jih skrivali pred Turki in tako ohranjali svoje zgodbe do danes.

Videla sem enega, več se mi jih ni dalo. Na pobočju za samostani sem dočakala sončni vzhod. Bil je lep, a ne najlepši. Najlepši so me čakali na morju.

Lefkada

Z Meteore sva se preko Joanine podala na Lefkado. Lefkada je v resnici otok, vendar je s podmorskim tunelom povezan s celino.

Prvih nekaj dni sva imela rezerviran apartma na vzhodni strani otoka. Kjer so načeloma bedne plaže. Na zahodni, kjer so slavne plaže Milos, Egremni in Porto Kaciki, težko sam najameš sobo ali apartma. Večinoma jih vnaprej zakupijo agencije ali pa so cene abnormalno visoke.

Zato sva se odločila za vzhajajočo stran otoka, ki gleda na bivši Onassisov otok Skorpios. Sonce se je vsako jutro okopalo v najinem neskončnem bazenu.

Skorpios je Onassisova vnukinja Athina Onassis Roussel za 100 milijonov prodala hčerki ruskega oligarha Dimitrija Ribolovljeva. Ker pa grška vlada še preverja skladnost nakupa z Onassiovo oporoko, je njegova vnukinja formalno še vedno lastnica otoka, ruska dedinja pa ga ima v najemu za 100 let.

Ko ima Katarina Ribolovljeva zabave, se helikopterji in jahturine v jatah zgrinjajo na mali otoček.

Teta Maria

Prvi večer sva si zaželela prave grške kuhinje. Teta Maria na vrhu otoka je postavila take standarde, da si vsi drugi Grki lahko svoje girose in feto vtaknejo tja, kamor sonce nikoli ne posije.

Pot do Marie je izgledala približno tako, kot bi raztegnil čigumi in ga potem stlačil nazaj skupaj. No, tako zvita je bila cesta do njene vasi.

V gostilni je že sedela velika grška familija, ki je vsevprek kričala malo po angleško, malo po grško, vse pa je preglasila brezzoba Maria in kaos je bil kompleten.

Ko sva hotela naročati prvo, drugo in tretjo predjed, naju je pogledala, kot da sva padla z drevesa, in rekla, da bo že ona vse zrihtala in naj si nehava zmišljevat. Polnjeni domači melancani z domačim feta sirom. Govedina v limonini omaki. Za sladico pa mrzla lubenica. Juhej!

Potem se je začelo odkrivanje dolgih plaž s smaragdnim morjem. Beli kamenčki, na plažah vrste pisanih senčnikov. Pod vsako vsaj ena hladilna skrinja, polna mrzlega piva, in tečni mulci, ki jih je žgalo sonce. Bilo jim je strašno dolgčas in so težili za znoret.

Surf ‘n’ Sex

Jaz sem uživala v svojih knjigah, vsake toliko namočila kolena in se skotalila nazaj pod marelo.

Dokler nisem en dan ugotovila, da leživa zvita okrog nje kot pasji mladički okrog mame. Valjda, če pa sva imela premajhno marelo in so nama noge gledale ven! Še dva dni sem rabila, da sem čisto popenila in končno odštela tistih nekaj evrov za še eno marelo. Ki pa je bila brez podstavka in sva jo morala ob vsakem vetrcu trdo držati.

Enkrat sva šla plavat in jo pustila odprto. Potem sem po celi plaži pobirala dele oblačil s spodnjimi hlačkami vred in se globoko opravičevala vsem, ki jim je leteča marela skoraj iztaknila oko.

Na jugu, v mestu Vasiliki, je srf center, kjer se vsako jutro zberejo tečajniki, učitelji z vseh koncev sveta pa jim predavajo, kako stati na deski, potegniti jadro iz vode in kaj narediti, če se ti bliža trajekt.

Po izbuljenih očeh tečajnikov sem sklepala, da jih je večina nekaj odkljukala na svoji bucket listi, v resnici pa so jih bolj kot glisiranje do Zakintosa zanimala slavna srferska ponočevanja in seks z inštruktorji.

No, ura je bila res še zgodnja.

Kefalonija

Po Lefkadi sva se s trajektom odpravila na Kefalonijo.

Karto za trajekt sva samo rezervirala, ker se je ni dalo kupiti vnaprej. Ne bom razlagala, da sva si narobe zapomila uro odhoda trajekta in divjala proti pristanišču.

Glavno pristanišče v Vasilikiju (ki je tudi bližje Kefaloniji) trenutno prenavljajo, zato trajekti pristajajo v centru mesteca Nidri. Kar pomeni, da celo mesto obstane, domačini pa ti že kar na slepo mahajo, kam moraš zaviti.

Pridirkava do pristanišča. Pred nama kolona. Trajekt velik kot Abramovičev byboat. Jaz kolnem, on zavija z očmi. Jaz mu težim, on preko vrste proti trajektu. Grki popizdijo. Tečem po karte, on maha z rokami. Grki še bolj mahajo. Povem, da imam rezervacijo. Prodajalec kart odvrne, da jemljejo samo gotovino. Kje je bankomat? On meni: “You have very angry husband.” Pogleda proti mahajočim Grkom, pogleda na uro in mi da 5 minut. Jaz njemu: “Yes, he’s a very angry man.” Poženem se v tek. Do bankomata podrem rekord v teku v birkenštokih. Mu vržem denar in rečem: “4 minutes, amigo!” On pa meni, da naj kar na izi, ker je najin avto že na trajektu.

Očitno je very angry man fasal pravi grški popizditis.

Kefalonija je večja in bolj gorata od Lefkade. Ima enako lepe plaže, a ji manjka ščepec nečesa. Duše. Je bolj instant. Če imajo na Lefkadi ležalnike, imajo na Kefaloniji plastične stole. Kot da jih turizem prehiteva in komaj folgajo. Graditi, kuhati, voziti na skrite plaže in se smejati. Ful jim je vroče in ful se jim ne da.

Ampak narava je prekrasna. Plaže božanske. Hudič je samo, če pride burja. In moraš s trajektom nazaj na Lefkado. Trajekt je tako nagnilo, da smo vsi zavpili in se prijeli za klopi.

Igumenica–Trst

A ni bila težava v teh dveh urah vožnje do Lefkade. Čakalo naju je še 26 ur plovbe od Igumenice do Trsta.

V mislih sem že premotavala film, v katerem kapitana ubije leteči srf in zato mora krmariti ubogi Milan, jaz pa medtem, ko nas zalivajo valovi, skočim v morje in pogledam, ali se nam je orjaški ligenj zapletel v vijak. Ampak jaz sploh ne morem gledat pod vodo!

Na srečo se je veter umiril in vožnja do Trsta je minila, kot bi rekel keks.

Tokrat sva rezervirala kabino in nama ni bilo treba bežat pred mornarji, ki bi naju lovili po klimatiziranih hodnikih. Niti nisva zapravila bogastva za pijačo in jedačo na ladji, ker sva v kabino pretihotapila polno skrinjo hrane. V resnici je sploh ne bi bilo treba tihotapiti, ker nihče ni nič težil.

Vsi so bili noro prijazni. Tudi do argentinske doge, ki se je na veliko veselje otrok poscala v miniaturni bazen na palubi.

Tako pač je. Vse ne more biti super. O čem bi pa potem pisali? O sončnih vzhodih in zahodih? Popolnoma brezveze. Tudi v Sloveniji jih imamo, a jih očitno znata ceniti samo Betka in Metka.

Tekst je tretji del potopisa s potovanja od Srbije (Fine cunjice in cipelice: Počitnice v Beogradu in srbski finger food, 6. avgusta), mimo Makedonije (Monopoly po Makedoniji: Od Las Skopjasa do Prespanskega jezera, 14. avgusta) do Grčije.

Opomba: Tekst je bil objavljen v četrtek, 18. avgusta, na avtoričini spletni strani Moj B®log na pizdun.org pod naslovom Pravi grški popizditis. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.