Olimpijske igre kot resničnostni šov
Četudi letošnje poletje zaznamujejo mednarodne grožnje in novice, ki nam dajo misliti, ali se je sploh pametno premakniti iz domačega zavetja, pa je drugi del poletja obarvan v olimpijskem duhu. Na eni strani pozitivno, saj nam dokazuje, da se dogaja na svetu tudi to, kar ljudi motivira in jim daje upanje.
Pa vendar je tudi to včasih pripeljano do absurda.
Zagotovo smo lahko ponosni, da je Slovenija s štirimi medaljami na 38. mestu med sodelujočimi državami (do včeraj) in na 4. po medaljah na prebivalca. Od 205 držav v Riu jih je vsaj eno osvojilo 79. Med temi enajstimi s po eno medaljo so tudi precej večje države kot Slovenija. Tudi sosednja Avstrija…
A kakorkoli: če OI na eni strani omejujejo opravilno sposobnost navdušencev, ki v najbolj nemogočih terminih gledajo prenose in spreminjajo družinsko (partnersko) dinamiko, pa se olimpijska zgodba po drugi vse bolj spreminja v resničnostni šov.
Berlin 1936–London 2012
Tako zdaj med tekmovanji prepogosto čakamo, kaj se bo še norega zgodilo po tekmi. Eni zaprosijo zaročenko za roko, drugi dajejo izjave o podaljšanih udih, tretji odkrito izražajo svojo spolno pripadnost… Vse to so zgodbe, ki jih mediji radi pograbijo. Tako kot po drugi strani tudi selfi severno- in južnokorejske telovadke. Športnici sta s to skupno gesto naredili izjemen korak, ki združuje in podira politične meje.
Prve poletne olimpijske igre, ki jih je bilo mogoče spremljati po televiziji, so bile tiste v Berlinu 1936. Medijski prenos iger je bil pomembna priložnost za politično propagando nacističnega režima.
Olimpijske igre v Londonu 2012 pa so pokazale še drugo plat te največje športne manifestacije. Priznam, da me je presenetilo, da so si pragmatični Britanci želeli organizirati Igre prav v Londonu, saj mesto že tako ali tako težko prenaša navale turistov.
Seveda sem se zmotila. Kot vse, kar je povezano z olimpijskimi igrami, je bila tudi to pragmatična poteza. Olimpijske igre so organizatorjem prinesle dobiček in dale dodaten zagon britanski ekonomiji.
Hong Un-džong (27, DLR Koreja, levo) in Li Jun-džu (17, Koreja) se fotografirata za selfi v Riu med treningom. Hong je veteranka, ki je osvojila prvo medaljo za Severno Korejo v Pekingu 2008. Za Li so to prve OI. Telovadki sta s to skupno gesto naredili izjemen korak, ki združuje in podira politične meje med Severno in Južno Korejo.
Tokio 2020
Podobno si lahko obetamo tudi od preračunljive Japonske. Spominjam se, da so v Tokiu že leta 2013 pred odločitvijo o izbiri mesta kandidata zadrževali sapo in polagali upe v ta veliki dogodek, ki bo mestu verjetno več prinesel kot odnesel. Verjamem, da bo japonska organizacija Iger v Tokiu 2020 natančno dovršena.
Seveda pa to ne spremeni dejstva, da je na olimpijskih igrah vedno manj iger in vedno več tistega, kar prinaša zabavo, medijsko atraktivno sliko — pogosto tudi tega, kar je že na meji športnega.
Tako je tudi razprava o dopingu in dopinški kontroli zdaj spet bolj v ospredju kot pa samo garanje in dosežen rezultat. Kje so meje nedovoljenega? Ali je dostojno vsak izjemen rezultat postavljati pod vprašaj in razpravljati o morebitnem dopingu? Pa vendar: športniki se zavedajo, da je kontrole mogoče zaobiti z uživanjem substanc, ki (še) niso prepovedane.
In če slučajno so, da se lahko izgovorijo, da so si hoteli podaljšati organ.
