S tečno babo bit v šotoru je res grozno

Rada kempiram. Ampak se je že zgodilo, da smo prišle punce na morje, postavile šotor in ugotovile, da smo doma pozabile zgornjo plast. In smo spale v tisti plenici, napeljani čez poveglane palice. Kline smo zabile z japonkami.

Mimoidoči so zjutraj gledali, kako so nam pižame zlezle v rit, ampak komarji in kače niso mogli do nas.

Potem je prišla rešitev za vsako žensko. In moškega. Slavna quechua.

Kot se za samostojno in neodvisno žensko spodobi, sem si v obdobju svoje samskosti kupila komplet orodja, lopato za sneg kidat, lestev in šotor. Takega, ki se postavi sam. Idealka.

Čisto važna sem šla kampirat na Sočo in blazno ponosno stala ob cesti in čakala na prevoz. Po mojem sem zgledala kot en kreten, ko sem s tistim velikim krogom ob nogi stala na avtobusni postaji.

Šotor v zasedi v prtljažniku

Ampak ta kreten ni bil še nič v primerjavi s tistim, kakršen sem izpadla, ko sem pred vsemi v kempu vrgla šotor v zrak in je kot velika čreva padel nazaj na travo. Ne samo, da se ni postavil kot hišica iz kart v rikverc posnetku — še zlomila sem ga.

Ponoči sem se v tistem črevu skoraj zadušila, ker mi je ena stran šotora ves čas padala na glavo.

Potem sem dobila novega in z njim šla na službeni team building v Rovinj. Zjutraj sem se hotela spakirat, preden bi zombiji prilezli iz svojih šotorov. Poklicala sem prijateljico, da je prišla pome. Hitro sva zmetali stvari v avto, potem pa poskusili zložit šotor.

Delali sva osmice. Trojice. Petice. Medve in šotor. Skoraj sva se postavili na glavo, ga zvijali, preklinjali. Na koncu sva ga kar stlačili v prtljažnik.

Takrat sem si v resnici želela, da bi mi carinik rekel, naj odprem prtljažnik. To bi bil prizor, ko bi šotor iz zasede planil na presenečenega tipa…

Katarza in karma

Ko sem spoznala Milana, sem takoj vedela, da je pravi. Tudi on je imel quechuo. Bolj kot prava spalka in pravi šotor te povežeta samo še zlata ura in otrok.

Na potovanju po Korziki sva se v sestavljanju šotora kar zverzirala. Jaz sem v senci pila špricer, on pa je sestavljal šotor.

Prvo jutro si je pomagal z YouTubom. Skoraj sem se polulala od smeha. Drugo jutro si je pomagal z navodili, napisanimi na šotoru. Spet sem tekla lulat. Tretje jutro je šlo že lažje. Zložil ga je z zaprtimi očmi.

Brezveze. Ampak jaz sem še zmeraj hodila lulat in ugotovila, da moj mehur nima veze s šotorom.

Potem je bil že tako spreten, da je večkrat pomagal komu v kempu, ki se je matral z neposlušno zverino od šotora. A šele po pol ure. Najprej je samo opazoval in se krohotal… Katarza pa to. Pa karma tudi.

Naslednje leto je spet stal s šotorom v roki, se praskal po glavi, gledal tiste barvne črte, ga zvijal, si mrmral v brk.

Verjamem, da se je za kakim borovcem nekdo zvijal od smeha. Jaz sem se tudi.

Za eno noč

Letos sem ga komaj prepričala, da sva šla v Grčiji v kemp. Samo za eno noč.

On vrže šotor. Šotor obleži kot mrtev dihur.

Potem ga z nogo malo podreza in dihur se le postavi na noge.

Ponoči sem v dihurju skoraj umrla. Kondenz je tekel po stenah šotora, dihala sem na škrge, žrl me je komar, sredi noči so se z žura vrnili motoristi, čuk je nabijal, ob petih so začeli peti petelini. Ki so zbudili pse. Ki so začeli lajati. Fakof.

Zjutraj je zložil šotor v enem zamahu.

S tečno babo bit v šotoru je res grozno.

Opomba: Tekst je bil objavljen v petek, 12. avgusta, na avtoričini spletni strani Moj B®log na pizdun.org pod naslovom Šotor. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.