Zaljubila sem se v svojo zobozdravnico
Če poguglam fobijo, je prvi zadetek “fobija pred zobozdravniki”. Nekaj bo na tem. Ne bi mogla reči, da imam tisto pravo fobijo, ampak obisk dentalnega mojstra zame nikoli ni ravno izlet. Dentalna fobija je resen, pogosto paralizirajoč strah pred iskanjem zobozdravstvene oskrbe. Jaz grem samo zato, ker se še bolj kot obiska bojim tega, da bi bila prehitro zrela za protezo. Tisto mora šele boleti! Pa nepredstavljiv občutek, ko imaš nek plastični tujek v ustni votlini…
Ojej. Ne, hvala.
V svojih 25 letih — če ne štejem mlečnih zob —, sem imela različne stike z veleposlaništvi dentalne higiene. Zvok svedra ni bil vedno najhujša stvar — zaradi neprofesionalnih, zoprnih, včasih celo nesramnih izvajalcev.
Gotovo imate podobne izkušnje?
Čebelice
Moji najlepši spomini na obiske pri zobozdravniku so iz osnovnošolskih časov. V zvezčič so nam štancali čebelice, če smo bili na stolu pridni in potrpežljivi.
Tudi pozneje se ne bi branila kakšne čebelice… Toda namesto nje sem včasih dobila kaj drugega. Pri tem izstopa pripomba, da sem se od lani zredila. Ali z besedami zaobozdravnika: “O, si se pa kar fino popravila.”
Ne vem, s kakšno pravico si je moj dentalni kirurg v moji občutljivi najstniški dobi dovolil izustiti kaj takega. No, saj mu oprostim. Vse štiri modrostne zobe — dolge po nekaj centimetrov! — mi je izruval zelo natančno. Čeprav sem bila po vsaki operaciji zatečena kot hruška, s tem predelom dlesni in zobovja nisem nikoli več imela problemov.
Dobra stran metodologije okrevanja so bile neomejene količine sladoleda. Na priporočilo zdravnika!
Človek ugriznil zobozdravnika
Zadnjič sem govorila s kolegico, ki dela na fensi zasebni kliniki. Večino časa operirajo precej zatežene zadeve in nudijo prvovrstno postoperacijsko nego. Včasih se pri njih čekira tudi kak bogataš, ki pride samo na ruvanje zoba. To delajo pod — pozor, pozor! — anestezijo. Lokalno, se razume.
Tudi sama to močno podpiram. Brez injekcije niti ust ne bi odprla… Ampak da se pustiš uspavat, da ti potegnejo ven samo en ubogi zob? Come on!
Ampak če obstaja možnost, da pacient ugrizne zobozdravnika, medtem ko s prsti prodira do nedolžnih roza dlesni, potem je to verjetno pametno.
Odkar je mami nek tretjerazredni zobar na koncesijo dodobra razštelal vse, kar se je pri njenih zobeh še dalo rešiti — nakar si je po hitrem postopku našla privatnika —, sem bila tudi jaz deležna vrhunske zobne obdelave (če sklepam po tem, koliko je stalo).
Vse je naredil tako, kot je bilo treba, ni se pa trudil kaj dosti s prijaznostjo in potrpežljivostjo. Pod tisto aliensko belo lučjo sem vedno imela občutek, da me mora biti sram, ker se bojim svedra in ker petkrat preverim, ali je injekcija prijela — da z nohtom drezam v dlesen v radiju treh zob od tistega, ki bo deležen invazije —, preden ga spustim blizu. Na začetku je imel super sestro, ljubečo in mehko, pogosto si je prepevala, medtem ko mu je pripravljala inštrumente.
To me je blazno pomirjalo. Potem pa jo je zamenjal za neko brezosebno zeleno haljo, ki občutek, da sem dovolj stara, da bi morala ta glupi strah preseči, še poveča.
Pod tisto aliensko belo lučjo sem vedno imela občutek, da me mora biti sram, ker se bojim svedra in ker petkrat preverim, ali je injekcija prijela — da z nohtom drezam v dlesen v radiju treh zob od tistega, ki bo deležen invazije —, preden ga spustim blizu.
O. MOJ. BOG.
Prejšnji teden sem imela zobno krizo. Nekaj čudnega sem čutila na otip, malo me je tudi bolelo. Tako sem bila prisiljena prevarati svojega dolgoletnega mojstra in se naročila v lokalni dentalni kliniki v Londonu.
O. MOJ. BOG. Glede na to, kaj vse slišim o britanskem zdravstvenem sistemu, sem bila več kot pozitivno presenečena.
Dodelili so mi mlado zobozdravnico, ki si je vzela čas, poslikala problematične kočnike in me naročila za čez tri dni.
Wow. So far so good.
Na dan posega se je moja ljubezen do zobozdravstva razvila do te mere, da zdaj vsem priporočam obisk, četudi samo na random pregled.
Ko sem vstopila v ordinacijo, so jo preplavljali zvoki poletnih uspešnic, moja zobozdravnica pa si je med natikanjem modrih rokavic zraven veselo prepevala. Nato pa mi je počasi in razločno, tako rekoč po kmečko, da sem kot zobni laik vse razumela, razložila, kaj bo storila mojemu nič hudega slutečemu zobovju.
Pa sestra! Ko je pripravljala lokalno anastezijo, me je njena mlada asistentka s prikupnim smehljajem gladila po rami. Čutila je moj strah, modelka. Kako pomirjujoče! Ob takem tretmaju bi brez težav držala usta na široko odprta tudi cel dan!
Ordinacija se je zdela kot spa. Blagodejna muzika, pomirjujoč glas, božanje med napadom na ogromno luknjo zgoraj levo. Kje ste še videli kaj takega!
Kaj pogrešam pri zdravnikih
Po končanem posegu je moja draga zobozdravnica še enkrat povzela, kaj se je zgodilo, in me nežno nadrla, ker sem prelena, da bi si redno nitkala zobe. Nikoli točno ne vem, kaj početi s tistim cvirnom, zato imam raje interdentalno ščetko — ki pa lahko človeke krvoločno zbode v dlesen, če jo zasučeš za milimeter v napačno smer! Ni vam treba trikrat ugibati, kako se počutim ob pogledu na rdečo kalvarijo.
Ampak ker je moja zobozdravnica tako rekla, jo bom ubogala. Zaslužila si je moje spoštovanje in zaupanje. Pa ne samo zaradi brezhibnega dela, ampak predvsem zato, ker je do mene človeška. To res pogrešam pri zdravnikih. Še zdaj imam recimo travme od obiskov pri strašljivi ginekologinji…
No, to je že druga zgodba.