Nadškofovo sporočilo ob Marijinem vnebovzetju: Posle jebanja nema kajanja
Ideja je preprosta: v interesu zdravih in poštenih odnosov med Cerkvijo in državo oz. družbo bi bilo treba uvesti pravilo, da mora vsaka ženska, ki pride na ginekološko kliniko narediti splav, odgovoriti na vprašanje — seveda ob zagotovljeni anonimnosti —, ali se deklarira kot kristjanka ali kot ateistka.
Tako bi sčasoma vedno bolj natančno vedeli, kakšna je v resnici korelacija med abortusom in religioznostjo (beri: krščanstvom), ki po zaslugi vodilnih dostojanstvenikov RKC in morda tudi župnikov po vsej Sloveniji ekstremistično propagira spoštovanje (svetosti) življenja tudi v tem smislu, da je splav zločin ali greh — individualni ali morda celo družbeni.
Izkazalo bi se skratka, ali vodilni predstavniki slovenskega klera od Rodeta do Zoreta samo nakladajo, ko za domnevno številne abortirane otroke — kar se meri s številom prekinjenih nosečnosti na 1.000 živorojenih otrok — krivijo ateizem in naraščajočo desakralizacijo družbe.
Dostojen Rodetov naslednik
Nadškof Zore je rabil manj kot dve leti, da se je izkazal kot dostojen naslednik msgr. Rodeta, ki je leto za letom 15. avgusta pred baziliko Marije Pomagaj v Brezjah rohnel proti splavu — kaj splavu, proti Ustavi, ki v “sramotnem” 55. členu zagotavlja “svobodno odločanje o rojstvih otrok”.
Ne vem, zakaj mora biti pravica do splava zapisana v Ustavo. Mogoče zato, da se pravniki lahko izražajo po ovinkih.
Čudni, ti slovenski founding fathersi. Ampak duhovniki so najbrž še bolj čudni.
“Spočetje je znamenje Božjega usmiljenja. Vsem nam, vsemu našemu narodu pa to postavlja vprašanje: ali smo še narod, ki se veseli življenja? Ali smo narod, ki se veseli svojih otrok? Ali smo narod, ki svojim otrokom omogoča preživetje? Ali smo narod, ki tistim, ki so spočeti med nami, dovoli tudi, da se rodijo med nami? Ne vem. Včasih imam občutek, da je našemu narodu bolj pomemben medved v kočevskih gozdovih kakor pa otroci, ki v nemem kriku umirajo med nami, ker smo nehali biti usmiljeni, ker nočemo biti usmiljeni.”
Zore je videti mil in topel človek, ki zna vernika tako lepo nagovoriti, da bi mu še sam brezbožnik rad prisluhnil.
To je njegova prednost, ki pa se ji ne bi smeli pustiti zapeljati. Rode je bil burnejši, da ne rečem agresivnejši orator, nad katerim se povprečnemu ateistu ni bilo težko zgražati. Toda Zore in Rode govorita eno in isto. Vedno ta splav! Kot da je to ne vem kak problem za Slovenijo!
Iz Zoretovega govora: “V svojem srcu je ohranila Božje usmiljenje v popolnem sozvočju s svojim sinom Jezusom.” (Raniero Cantalamessa: Obličje usmiljenja) — [Soasig Chamaillard: Supermarija; mavčni kipec, 31 cm, arilna poslikava, 2007.]
Podatki o splavu
Poglejmo, ali je splav za Slovenijo res tak problem.
V zadnjem desetletju se v Sloveniji vsako leto rodi plus/minus 20.000 otrok. Natančneje: število živorojenih otrok leta 2005 (18.157) je naraščalo do 2010 (22.343), do lani pa je počasi padlo (20.641).
Po podatkih Inštituta za socialno varstvo je bilo leta 2012 (novejših podatkov ni) v Sloveniji opravljenih 4.106 splavov. Tega leta se je rodilo 21.938 otrok. Kar pomeni, da se več kot vsak peti spočeti otrok ni rodil.
Ali statistično rečeno: na 1.000 rojenih otrok je bilo 187 prekinjenih nosečnosti. Leta 2010, na višku baby booma, jih je bilo 194.
Ali če gremo bolj nazaj: leta 2001 je bilo 446 prekinitev nosečnosti na 1.000 rojstev. Skoraj vsak drugi spočeti otrok se ni rodil.
A razumete? Glede na število otrok, ki se dejansko rodijo, je splavov vedno manj. Absolutne številke pa so naslednje: od leta 2001, ko je bilo splavov 7.799, do lani se je število splavov skoraj prepolovilo — kot rečeno, bilo jih je samo še 4.106.
Primerjava z drugimi državami pa je naslednja:
V zadnjih letih (med 2012 in 2014) je bilo v Švici 119 splavov na 1.000 rojstev, v Nemčiji 140, v ZDA 210, v Franciji 280, v Rusiji pa kar 534 splavov na 1.000 rojstev.
No, to hočem povedati. Slovenija ni med državami z najnižjim številom splavov na 1.000 rojstev, a je sodeč po podatkih daleč od držav, kjer je to res problem (pa ne nujno demografski).
Ne gre za otroke, gre za lifestyle
Skratka, RKC bi lahko že enkrat nehala delati paniko zaradi splavov — ker to v Sloveniji še zdaleč ni kdo ve kakšen hud problem. Slovenski metropoliti v svojih velikošmarenskih pridigah serijsko ignorirajo dejstvo, da število splavov v Sloveniji že najmanj 15 let konstantno pada.
Da tega po petih letih ni opazil Rode, ki je pred desetimi leti izjavil tisto o “sramotnem” 55. členu Ustave, je še nekako razumljivo. Da se teme splava kot družbenega bavbava dandanes še vedno loteva Zore, pa je že precej outdated.
Če se že hoče patetično izražati, naj enkrat za spremembo reče, da je statistično dokazano, da se Slovenci vedno bolj veselimo otrok — ne pa da postavlja retorična vprašanja, na katera si potem odgovori, da pač ne ve odgovora.
Bolj kot skrb za narod — pa naj gre za demografska ali moralna vprašanja — gre Cerkvi za kulturni boj in za socialno prevlado. Če je spočetje “znamenje Božjega usmiljenja”, potem ne gre za otroke, ampak za lifestyle. Ker po krščanski teoriji seksamo zato, da spočnemo otroka, ne pa zato, ker je fajn. In če ga slučajno spočnemo, potem mu moramo tudi dovoliti, da se rodi.
Moj bog, kakšna formulacija! Dovoliti, da se rodi?! Tako kot tisti fanatiki, ki molijo pred porodnišnico, je tudi Cerkev prepričana, da je pravica do abortusa kaprica nemoralnih levičarskih obsedencev, da ne rečem satanistična subkultura ljudi, ki uživajo v iztrebljanju nebogljenih fetusov s srčkanimi modrimi učkami, ki nas očitajoče gledajo — in “nemo kričijo” Zoretu na uho.
Ponavljam: “Zaradi splava ni nihče srečen.”
S tem sem vse povedal.