Štrik je itak number 1

Sovražim nedelje, ko mi deadline skače v rit. Vzun še zadnji sonček, jaz pa doma misli na kup mečem. In že v petek sem jih. Ta teden sem se že drugič vrnila iz Trsta. Ker sem zdej seveda kao vsa neki trezna, sem se odločila, da začnem pisat čist sam zase. Vsako zadeto misel morm vržt ven. Ker te misli so samo zame, ne za cel internet.

Ko sem v soboto zjutraj brala, kaj sem nakombinirala, ni blo druge, k da sem si rekla: “Ti nisi gladka, ženska. Pa sej to že veš.”

In ker nimam pojma, kaj je Word, mam zdej cel kup materiala na mailu. Pa se znajdi, če ni nč označeno. Ker kolumne mam kr tri načete. Ena je bla o Trstu, drugi del. Druga o unmu modelu, k mi je takrat prišel kompjuterje rihtat in zrihtal en kurac. Ker tista zgodba še daleč ni končana.

Sam tist je šlo že tok daleč, da si psihič zasluži prov poglavje v knjigi. Naslov bo Pizdiatrija, ker mu bom jebala vse po spisku.

Ker mi je všeč? Pizda jim materna, se mora res vsaka knjiga začet s kakšnim kretenom?

Morš met jajca

Tretjo kolumno sem pa neki skvačkala o samomorih. Ker vsak izmed nas pozna koga, ki je naredil samomor. Ali za koga ve. Dost tipična slovenska fora. Štrik je itak number 1.

Jaz morm rečt, da na samomor v življenju do zdej še nisem pomislila. In upam, da zaenkrat tko ostane. Pustmo un destruktiven, ta počasen samomor skozi življenje. Da bi zares kdaj čutila tako stisko, nemoč, temo, no future, da bi kr vse zaključila, se mi še ni zgodilo. Še nisem začutila tok daleč črnine.

Jih pa poznam velik, prevelik, k so se odločili za tak izhod.

Eni so bli tista vrsta, k so skoz to omenjali, pa seveda nikol tega res naredili, da jih na konc noben ni več resno jemal, ampak pol pa en dan res. Folk pa presenečen: “Ja, pizda, a prov res?” Ja, sej, a ni skoz govoril?

Morš met jajca, da se odločiš, da bo za forever konec. Jaz tega poguma nimam.

“Ja kaj pa je blo?”

Ta drugi pa so bli uni, k so se kr naenkrat odločli. Ziher jim je že prej v buči brnelo, sam niso tega naokrog razglašali. in spet vsi presenečni: “Ja kaj pa je blo?”

Eni zarad resnih bolezni, ker niso hotli sebe videt tko nebogljene. Spet drugi zarad nesrečnih ljubezni. Eni zarad keša. Spet tretji zato, ker so se ulovili v nek začaran krog in niso več videli izhoda. Eni zato, ker so v depri samo še doma v temi ležali in niso vidli več smisla v ničemer. Eni sam zarad šolskih ocen.

Zmrazi me, ko pomislim, kok hudo ti mora bit, da je to res zadnja fora v tvojem življenju. Še bolj me zmrazi, ko pomislim na enga modela lani. Tri tedne je visel v kleti poskvotane bajte in noben ga ni iskal. Star si 29 let in nimaš nobenga, da bi te pogrešal. Sam še tvoj smrad naznanja, da si enkrat živel.

Poznam tud primere samomorov, k so se ponesrečili. Grde fore. Namest da bi odšel v miru, pristaneš na vozičku. Poznam tud modela, k se je ustrelil v bučo in je preživel in je normalen dans. In mislim, da ni nikol več probal delat samomora.

Sebična? Šleva?

Ker ko že greš tok daleč, kako se odločiš, kakšen bo ta najbolj za ziher zadnji korak? Kaj če me vlak glih narobe povozi? Nisem v zadost visokem štuku? Če kupim tablete, ne bom trpela za ziher? Bi sploh znala prov štrik zavezat? Al sam moja glava na konc ne bi dobila zadost kisika in bi me najdli še živo? Kaj, če si vmes premislim?

Sem sebična? Sem reva? Po mojem takrat človek ne razmišlja takih stvari. Sam še tisto ciljno črto vidiš.

Sej ne rečem, mene pa okno kliče. Sam ne v tem smislu, da me hoče dol zvlečt. Vsaj uspešno se mu izogibam.

Ker sem tud jaz čudak. Včasih slišim svojo mati: “Ja, sej veš, naša Tereza je mal čudak.” Pa vem, da misli sam v pozitivnem smislu. Dejmo rečt. In ker sem bla vedno čudak, sem bla tud sama zase. Svet zase. Načeloma nobenmu podobna.

Katera veja je bila lepša?

Zdej, ko sem starejša, pa razmišljam, da pa sem vseeno nekomu podobna. Mojmu stricu. Zanjga smo kot mulci vsi poslušali sam to: “On je pač čudak.” Sej je bil res en svoj film. Sam jaz sem ga mela rada. Nekak sem ga razumela. Je bil pač okupiran v svojem svetu.

In ta njegov svet ga je en dan okupiral mal preveč. Dva dni pred smrtjo je spraševal mojo nono: “Kaj bo z našo Terezo?” Jaz pri 28 letih sem se izgubljala na veliko in se iskala, on pa je že točno vedel, kaj bo s sabo. Čez dva dni se je usedel v avto, se odpeljal na Kras, potegnil pas iz hlač in dokončal svoj konec.

Kdaj se sprašujem: je prov izbral drevo? Je bla ena veja lepša od druge? Bolj mamljiva? Ko nekdo naredi samomor, ni simple. Ostanejo tista večna vprašanja. Zakaj nismo videli? Bi lahko preprečili? Nimaš kej preprečit. Če si je človek to vbil v glavo, bo to tudi naredil. Najlažje si je rečt, da si je to pač želel in da mu je očitno zdej lažje.

“Čudak, čudak, čudak…”

Na pogrebu sem vsa munjena sam nemo gledala pred sebe med vsemi tistimi ljudmi. Po glavi mi je šlo skoz: “On je čudak, on je čudak, čudak, čudak…” Spomnim se Peterleta in takih. Ko sem prišla domov, sem čez mesece pustila vse. Najdla sem si enga pridnega tipa in šla končno delat tisto gimnazijsko maturo.

In zdej, ko je 11 let mimo, ga pogrešam velikrat. Danes bi bil ponosen name. Tud on je pisal. Njegov dober prijatelj, pisatelj Jurij Paljk mi večkrat reče, da kok mu manjka.

Kdaj se vprašam, če je že kdaj prej probal narest samomor, pa ni zbral poguma zategnit štrik do konca.

Enkrat mi je fotr rekel za našo Vukovo hišo: “Casa dei matti je to, veš.” Hiša norcev. Sej so res sami intelekti pa psihiči. In od otrok smo ostali sam še trije Vuki. Jaz, moj brat in sestrična. Nobeden nima otrok. Ker enkrat se mora zaustavit ta začaran krog.

Circolo dei matti.