Monopoly po Makedoniji: Od Las Skopjasa do Prespanskega jezera
Ohridskega jezera se spomnim še iz svojih dni na Adrii, ko smo tam prespali in se naslednje jutro s polnimi avioni vračali v Ljubljano. Prileteli smo sredi noči in se ob temnem jezeru celo večnost vozili do hotela. Ob cesti kioski s čevapi, s plastično folijo pokrite breskve in grozdje v hotelski sobi. Šum valov, ki pod balkonom oblivajo plažo.
Jaz trapa pa takrat sploh nisem pomislila, da je to sadje zorelo na s soncem najbolj obsijanih hribih in dišalo po poletju. Ne, bila sem besna, ker me je v kopalnici čakala navadna žajfa namesto finih kompletkov za nego, kot smo jih dobili v frankfurtskem hotelu…
Pol poti od Leskovca do Skopja sem itak prespala. Jaz krivim CD od Cardigansov, on kilo mletega mesa. Kakorkoli, zbudila sem se na obvoznici velemesta. Ki je pred nekaj dnevi postala veslaški poligon za avtomobile in pokopališče za vsaj 20 ljudi.
Skopje 1963
Naduto sva parkirala na pločniku v centru mesta. Lastnik luksuznega stanovanja, ki sva ga najela za luksuznih 29,90€, je rekel, da pločnik spada k stanovanju. Za sekundo me je zaskrbelo, da sva tatovom avtomobilov olajšala delo in jim prihranila švercanje čez tri meje, ampak poleg najinega avta so stale vsaj za tri razrede boljše mečke. Kar me je potolažilo. Če bojo že vlamljali v avto in vezali žičke, bojo raje tvegali z avtom, za katerega bodo dobili vsaj tri trope ovac več.
Skopje je po potresu leta 1963 na novo zasnoval zvezdniški japonski arhitekt Kenzo Tange, ki je v Hirošimi postavil spominski muzej in zasnoval gimnastično dvorano ter plavalno središče za olimpijske igre v Tokiu leta 1964.
V potresu je umrlo več kot tisoč ljudi, tričetrt Skopja je bilo poškodovanega, brez domov je ostalo skoraj 200.000 prebivalcev. Na razpisu za prenovo je drugo mesto za japonsko ekipo zasedla jugoslovanska ekipa arhitekov, ki je po novih protipotresnih standardih in s pomočjo donacij držav z vsega sveta prenovila mesto. Večina Tangejevih zmisli ni bila izvedena ali pa so bile spremenjene.
V centru mesta tako rekoč čez noč rastejo palače, osvetljene z led diodami, in hoteli v grško-rimskem slogu. Ves čas se ti zdi, da bo od nekod prijahal Aleksander Veliki in spil flašo vina na galeji Jacka Sparrowa, ki je nasedla na nizkem vodostaju Vardarja.
Las Vegas
Od leta 2014 se Skopje pod taktirko predsednika Nikole Grueskega spreminja v Las Vegas. V centru mesta tako rekoč čez noč rastejo palače, osvetljene z led diodami, in hoteli v grško-rimskem slogu. Ves čas se ti zdi, da bo od nekod prijahal Aleksander Veliki in spil flašo vina na galeji Jacka Sparrowa, ki je nasedla na nizkem vodostaju Vardarja.
Na glavnem trgu se dviga kip Aleksandra Velikega, curki vode iz mestnega vodometa ohlajajo mestno otročad, ki se med skakanjem po vodi neskončno zabava. Turisti pa slikajo kraj, ki je v nekaj letih postal antični Rim.
Na drugi strani mostu, na baščaršiji, je bilo vse zaprto, ker je bil ramadan. Ob sončnem zahodu so mošeje oživele, mujezini so peli, mesto je dobilo svoj nebeški sij.
Večina Makedoncev je zgrožena nad novo podobo ljubljenega mesta. V pomladanski mavrični revoluciji so vse na novo postavljene palače, kipe in slavolok zmage obmetavali z barvami, ki se jih več kot očitno ne da odstraniti. Zato so zdaj so vsi kipi pač — pisani.
V Bitolo
Iz Skopja sva pot nadaljevala v Bitolo. Mesto, od koder sva planirala izlete na Ohridsko in Prespansko jezero.
A nama hudič ni dal miru in sva zavila na stranpot. Po lepih, a od boga pozabljenih cestah sva se zapeljala proti Mavrovem. Mavrovo je neskončno hribovje, kjer pozimi poženejo žičnice in uživajo v vijuganju po prelepih planotah. Če bi bilo to v Sloveniji, bi se poleti tam trlo kolesarjev. Tako pa se po cestah sprehajajo čobani in njihove črede.
Po Mavrovem sva zavila še v Kruševo, rojstni kraj Toša Proeskega. Kruševo je bilo najvišje ležeče mesto v bivši Jugoslaviji. In približno tako tudi zgleda. Mene je spominjalo na mesta, ki jih je v Indiji med plantažami postavljala angleška gospoda. Daleč od ponorelega sveta, na svežem zraku, med prijaznimi ljudmi.
Zvečer sva prispela v Bitolo, kjer se je najinemu garminu odpeljalo. Bolj ko sva silila v mesto, bolj naju je vlekel v staro avtomehanično delavnico na robu mesta. Vrtela sva se v krogih, obračala na preozkih ulicah, dokler naju ni ustavil star stric na specialki iz obdobja Vučka in radenske tre cuori:
“Živjo, Slovenci! Kako ste? Jaz sem bil v vojski v Ilirski Bistrici! Peljita za mano, vaju pospremim do hotela. Sicer ga nikoli ne bosta našla!”
Moj roden kraj
In tako se je začel najin izlet po najbolj prijaznem mestu na poti.
Na recepciji, kjer so nama parkirali avto za železna vrata. V restavraciji na glavni ulici Širok sokak, kjer sva pila skoraj najboljšo buteljko za 10€. Natakar rekel, da se ne spodobi takoj ponuditi najdražje. Najdražja je bila 12€.
V hotelu sva večinoma srečevala prvo generacijo domačinov, ki so se izselili v Avstralijo, Skandinavijo in v Kanado. Očitno so imeli poln kufer makedonske vročine… In revščine. Povprečna makedonska plača znaša 200€.
Naslednji dan sva pot nadaljevala proti Ohridskemu jezeru. Na avtocesti okrog mesta sva trikrat plačala cestnino. Vsakih 5 km so nama pobrali nekaj drobiža. Če sem včasih vihala nos nad Ohridskim jezerom, sem bila tokrat prijetno presenečena. Ohrid je mesto, kjer življenje domačinov nemoteno teče. Njihov vsakdan se prepleta z izleti z zlatom ovešenih turistk, prestrašenih parov z narobe obrnjenimi zemljevidi in safari kapami, izseljencev, ki na stara leta pripeljejo družini pokazati pašnike, kjer so pasli ovce, in vinograde, kjer pridelujejo odlično vino. Vino, nad se katerim po strokovnem mnenju naših enologov po krivici naduto zmrdujemo.
Urbane legende pravijo, da so ob trgatvah izpraznili vaške bazene in jih napolnili z grozdjem. Nad njimi so potegnili jeklenice, na katere so okrog pasu privezali moške, ki so tlačili grozdje. Vsake toliko je kdo padel v nezavest, kompanjon pa ga je potegnil iz potopljenega grozdja in mu rešil življenje.
Vse to domačini priznajo. Tiste zgodbe, da jim je enkrat v bazenu utonil konj, ki so ga potučkali v grozdje, pa ne priznajo…
Pretep z vesli
Mogoče sem naivna, ampak zdi se mi, da imajo Slovence prav radi. Vsak pozna nekoga, ki živi v Kranju ali v Novem mestu. Nekateri so bili v Postonjski jami, drugi so se skozi Slovenijo peljali na Dunaj.
Z Ohrida sva nadaljevala pot proti cerkvi sv. Nauma in izviru reke Crn Drim, ki se izliva v jezero. Izlet s čolnom po reki bi lahko bil romantičen, če se kapitan naše banje ne bi sprl z gostom, ali bog obstaja ali ne. Na koncu sta se skoraj sklofala z vesli. Bolj ko sem vpila, kako romantično je, bolj sta sikala eden drugemu, zakaj bog pusti, da se na svetu dogajajo take svinjarije.
Med Ohridskim in Prespanskim jezero se dviga Galičica, s serpetinami prepleteno gorovje, ki se na drugi strani spusti proti Prespi. Od boga pozabljenemu jezeru. Po cestah se sprehajajo želve, stara kamnita mesta se kopajo v soncu, ki boža neskončne nasade jabolk.
Sama lepota. Mir. Najboljši ajvar na svetu. Sonce je počasi tonilo za hribe in vedela sem, da je bilo vredno. Splačalo se je pretrpeti dolgo pot, preklete Cardiganse, čakanje na razbeljeni vročini in skoraj pretep z vesli.
Vse je bilo super in pred nama je bil še večji del počitnic na grških otokih.
Juhej! Lajf is gud!
Monopoly trip, 1. del, lahko preberete na tej povezavi.
Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 10. avgusta, na avtoričini spletni strani Moj B®log na pizdun.org pod naslovom Monopoli trip, 2. del: Od Las Skopja do Prespanskega jezera. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.