Športni narod ne rabi takih politikov
Ko sem leta 2001 spoznala svojega bodočega tasta, danes žal že pokojnega Herberta Kamiena, uglednega nemškega socialdemokrata, mi je kmalu po stisku rok povedal, da je velik ljubitelj športa. Pa ne le nemškega, ampak vsega športa na svetu. Poleg soproge Luise je bila televizija njegov dnevni in nočni kompanjon — na programu pa praviloma politika in šport. Najraje je imel nogomet, saj ga je v mladosti tudi aktivno igral. No, pri svojih spoštljivih 88 letih je samo še ribaril in igral šah.
O Sloveniji ni vedel kaj dosti, zato se je razveselil knjige, ki sem mu jo prinesla. Hitel mi je pripovedovati o naših smučarskih skakalcih, ki da so res izjemni. Spominjal se je zmag Primoža Peterke v svetovnem pokalu in drugih naših fantov, hvalil pa je tudi dosežke naših alpskih smučarjev. Komaj sva se seznanila, toda najin prvi pogovor je tekel sproščeno in pozitivno. Moj notranji nemir zaradi prvega srečanja se je razlezel v prikrit ponos.
Šport je jezik vseh
Šport je kot glasba. Univerzalni jezik, ki ga skorajda vsi razumemo. Pri tem niso pomembna leta, ne narodnost, ne spol, ne politična opredelitev, kaj šele barva kože.
Tudi zato so olimpijske igre globalni športni dogodek, ki tekmovalce pripravi do tega, da dosegajo nemogoče, hkrati pa povezuje ljudi vsega sveta.
Zaradi športa grejo tekmovalci do skrajnega roba — tako kot v četrtek zvečer nemška judoistka Luise Malzahn, ki naš Ani Velenšek skorajda za ceno smrti ni hotela priznati poraza. A prav tako ustvarja šport nove ljubezni, naklonjenosti, simpatije in gradi prepoznavnost.
Politika in šport
Še posebej v času velikih tekmovanj kot olimpijske igre pogosto slišimo, da bi nam morali biti športniki za vzor. Da so naš nacionalni ponos in najboljši promotorji naše države. Da krepijo njeno ime v globalni skupnosti.
To najglasneje govorijo politiki. Toda s kakšno pravico nas prav oni tako radi opominjajo, da nam morajo biti športniki vzorniki? S kakšno pravico se slikajo z njimi in se tako na široko smehljajo, kot da so sami vsaj tako zaslužni za njihove medalje kot njihovi trenerji?
Ljudje, katerih tekmovalnost je diametralno nasprotna od tekmovalnosti športnikov, se povsem nekritično in s sprevrženim ciljem, da bi se promovirali še sami, postavljajo v vlogo družbenega svetovalca!
Šport ni politika
Šport je trdo delo — in rezulati tega dela so povsem merljivi. Gre za treninge, praviloma od rane mladosti. Gre za čas, ki ga športniki preživijo v potu skrajnih naporov, krčih prenapetih mišic, ponavljanju rutine, ponotranjevanju tehnike in izboljševanju rezultatov — daleč od prijateljev, daleč od igre, prostega časa in brezdelja. Vse za končni cilj, da bi bili boljši, najboljši in da bi dobili medaljo.
Svoje odlike morajo nedvoumno in jasno dokazati in potrditi. Pri športu ni skrivanja, ni prelaganja odgovornosti, ni sprenevedanja. Imaš rezultate ali pa jih nimaš.
Kruto, a na tem temelji šport.
Izgubljene športne vrednote politike
Zakaj nam politiki govorijo, naj nam bodo športniki za zgled? Naj bodo najprej njim! Zakaj njihova ciljna usmerjenost zdrži samo do dneva izvolitve na določeno politično funkcijo? Zakaj potem čez noč postane predmet sklepanja kompromisov? Zakaj nenadoma ta cilj ni več pomemben? Kje na tej miselni poti se izgubi krvavi pot, ki so ga obljubljali za dosego tega cilja, ko so se še potegovali za izvolitev?
Zakaj že naslednji dan po volitvah izgubijo motiv, da bi osvojili medalje, ki so jo nam jih kot svojim političnim navdušencem obljubljali? Kam je izginila njihova vztrajnost, pravzaprav trma, ki je potrebna, da človek doseže svoj cilj? In zakaj kažejo to svojo vztrajnost samo takrat, ko morajo zaščititi svojo pozicijo, ne pa tudi pri prizadevanju za cilje, na katere so ujeli svoje volivce?
Ljudje si jemljemo športnike za zgled brez namigov politikov. Zelo dobro in brez političnega prišepetavanja znamo ceniti vrednote, s katerimi se odlikuje športni duh. Tudi zelo dobro vemo, kako pozitivno te vrednote vplivajo na naša življenja. Zato sami sebe in svoje otroke spodbujamo k športnim aktivnostim. Saj zato pa smo športni narod!
Zato naj mi ne tvezejo, koga naj si vzamem za vzor. Naj si jih vzamejo raje sami!
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 13. julija, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Športne vrednote politike. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.