Nekoč moj Hajduk, danes daleko od oči… [odlomek iz knjige]

Pri Založbi ZRC oz. Inštitutu za spominske in kulturne študije je nedavno izšla knjiga Made in YU 2015. V zborniku so objavljene raznolike zgodbe iz jugoslovanske industrijske, lifestyle, mitske, pop kulturne preteklosti in dediščine. Toda te zgodbe iz socialistične preteklosti govorijo o stvareh, ki imajo za nas še danes poseben pomen. Avtorji s pomočjo abstraktnih in konkretnih junakov in junakinj svojih esejev premišljujejo o dramatičnih spremembah in o preoblikovanju vsakdanjih, kulturnih, političnih, ekonomskih in afektivnih svetov na območju nekdanje Jugoslavije.

Prispevke za Made in YU 2015 so napisali Dino Bauk, Valter Cvijić, Ildiko Erdei, Nikola Janović Kolenc, Mirt Komel, Dora Komnenović, Breda Luthar, Jernej Mlekuž, Ana Panić, Tanja Petrović, Martin Pogačar, Maruša Pušnik, Tanja Radež, Polona Sitar in Franc Trček. Zbornik sta uredila Tanja Petrović in Jernej Mlekuž.

Iz knjige ponatiskujemo nostalgičen zapis Dina Bauka. Pisatelj in pravnik je od otroštva navijal za Hajduk, danes pa sta kot že dolgo ločena ljubimca. Srečujeta le še po naključju, ko se bili ponovno poskušajo prebiti v drugo- ali tretjerazredno evropsko pokalno tekmovanje, on pa ugotavlja — da to ni več to.

Dino Bauk: Hajduk in jaz

Hajduk je bil moj, ker je bil tudi od mojega očeta. Njegov pa je bil, ker je Bračan. Dalmatinec. Hrvat je že preširok pojem za poanto, ki jo delam na tem mestu, pa tudi v tistem času je bil termin izjemno redko v uporabi. Ta osebna okoliščina pa vsaj v tistih časih ni dopuščala prav dosti izbire. Kako predmoderno, danes porečejo častilci prostega trga in pravic potrošnika, med katerimi prav pravica do izbire zaseda najbolj čislano mesto. Danes lahko mladi Dalmatinci in drugi — Hrvati, Srbi, Slovenci, pa i šire, Čehi, Slovaki, Poljaki — kot pravi svobodni potrošniki izbirajo, ali bodo navijali za Real, Barcelono, Bayern, Chelsea, Manchester United ali katero od drugih svetovno znanih blagovnih znamk, pardon, klubov. Tiste čase smo pač konzumirali lokalno: žvečili bazooka joe, v ustih namesto čokolade topili šećerne table, pili pingo in navijali za Hajduk, Zvezdo, Partizan ali Dinamo. In če se nam je pri žvečenju trdih bazook tožilo po finih, mehkih brooklynih, pri odpiranju sladkornih tablic po milki — v zvezi s katerimi je krožila legenda, da jih v Jugoslaviji ne bo, dokler bo Milka Planinc predsednica izvršnega sveta —, pri ćućanju pinga pa po fanti in coca-coli, se vsaj glede nogometnega navijanja nikoli nismo počutili kakorkoli prikrajšane. Klubi, za katere smo navijali, so bili ravno tako resnični in pravi kot katerikoli njihov evropski konkurent. In tako kot današnji mulci ne razumejo, v čem je draž navijanja za klub, ki ne more priti niti čez predpredkolo Lige prvakov, tako v tisih časih navijanje za neke Švabe, Španjolce, Makaronarje ali pa Angleže sploh ni bil nek obstoječ koncept, kaj šele realna možnost. Seveda so bili Real, Barça, Bayern in Liverpool tudi tedaj večji klubi od naših, a kljub temu niso bili tam, da bi jih zgolj občudujoče gledali. Tam so bili zato, da se z njimi igra in da se jih po možnosti premaga.

Hajduk – Hamburger Sportverein

Letu 1980 lahko rečem “leto nič” ljubezenske zgodbe, ki bi se lahko imenovala Hajduk in jaz. Iz tega leta je namreč moj prvi spomin, povezan z enajsterico bolj ali manj dolgolasih fantov v belih majicah ter modrih telovadkah in štuckah.

Star sem bil sedem let in hodil sem v prvi razred osnovne šole. Bil je marec in moral sem imeti neko popoldansko obveznost, nekakšen krožek, da tistega popoldneva nisem bil doma pred televizorjem. Spomnim se teka od Osnovne šole Danile Kumar do bloka št. 10 na Bratovševi ploščadi, kjer smo takrat živeli, v 6. nadstropju, preskakovanja stopnic na vhodu v blok in končno pritiska na zvonec domofona, v katerega sem namesto običajnega: “Ja sam!” tokrat poslal neučakano vprašanje: “Koji je rezultat?”

Namesto odgovora sem dobil samo brnenje ključavnice, ki je odklepala vhodna vrata, skozi katera sem stekel mimo sivih poštnih nabiralnikov do dvigala. Dvigalo, ki je ustavljalo samo v parnih nadstropjih, je bilo čisto nekje na vrhu bloka, tam nekje okrog desetega nadstropja, kar sem lahko sklepal po tem, da je bila utež, ki se je vedno gibala v nasprotni smeri od kabine, čisto spodaj v kleti. To bo trajalo predolgo, sem sklenil, vstopil v sosednje, neparno dvigalo, in se poslal v peto nadstropje, iz katerega sem potem preskakujoč stopnice tekel v šestega in skozi odklenjena vrata stanovanja planil skoraj direktno v dnevno sobo, še enkrat ponovil vprašanje iz domofona: “Koji je rezultat?” — in spet ostal brez odgovora.

Moj neodzivni sogovornik je bil oče, ki je imel to pogosto moško lastnost, da ni bil sposoben sočasno spremljati nogometne tekme na televiziji in registrirati drugih signalov iz neposredne okolice. Še posebej, kadar je igral Hajduk, se je v televizijski prenos vživel tako močno, kot bi imel pred seboj kakšno današnje, moderno HD/3D čudo od televizijskega sprejemnika, ne pa takratno Iskrino leseno škatlo z majhno katodno cevjo. Edina stvar, ki ga je bila med prenosom sposobna občasno vračati v realnost, je bila lesena klubska mizica, v katero je v trenutku kakšne mrtve šanse u šesnaestercu — ne zavedajoč se, da ni on tisti, ki naj brcne žogo v mrežo, ampak bo kljub njegovi silni želji to moral storiti eden od tistih malih možičkov na ekranu — z vso močjo s piščaljo leve noge brcnil v spodnjo polico, namenjeno odlaganju zadnjih nekaj izvodov dnevnega časopisja¹, maminih Burd, pepelnika in škatlice cigaret LD plave z vžigalnikom, in takrat tudi že mojih stripov Zlatne serije in Lunov Magnus Stripa.

Še enkrat: “Tata, koji je rezultat?”

“Vodi Hamburger jedan nula.”

Jebemu. Zamudil sem petnajst minut tekme in že je uspel zabiti gol tisti ogromni plavolasi Horst Hrubesch, ki so ga športni komentatorji največkrat opisovali z besedo korpulentni — meni, sedemletnemu mulcu, obsedenemu s partizanskimi filmi, pa je bil videti, kot da je še včeraj v Wermachtovi uniformi, s tisto paličasto granato, zataknjeno v škorenj, tekal po kanjonih Neretve in Sutjeske in vpil “Halt, halt! Partizanen, Banditen!”

Hajduk je v Splitu, na še čisto novem štadionu Poljud, igral povratno tekmo četrtfinala Kupa prvaka z nemškim Hamburger Sportvereinom — Sportverein je bila verjetno prva res dolga nemška beseda, s katero sem se srečal, poleg že omenjenih iz besednega zaklada filmskih Nemcev — in je po porazu v gosteh z 2:1 potreboval zmago 1:0, če bi prejel gol, pa zmago z dvema goloma razlike. Nisem še dobro izračunal, koliko golov morajo zdaj dati splitski bili, ko je boljši od dvojčkov Vujović, Zlatko, ki si ga na igrišču že od daleč prepoznal po obvezno zavihanih rokavih na dresu — razpoznavnem znaku, zaradi katerega sem si tudi sam začel ob vsaki priliki vihati rokave nad komolec in pridelal navado, ki me spremlja še danes —, spravil žogo v malo mrežico Hamburgerjevega gola. S tem je povzročil ekstazo navdušenja in upanja na severni tribuni za golom, kjer je tradicionalno taborilo pleme najzvestejših navijačev, ki si po brazilskem vzoru rečejo Torcida, pri meni pa tisti nemir v želodcu, ki je v nekaj naslednjih letih spremljal vse Hajdukove odločilne tekme v evropskih pokalih in mu je na koncu redno sledila velika žalost zaradi tistega prekletega enega gola, ki je vedno umanjkal za preboj naprej.

En gol premalo je bil refren Hajdukovih evropskih balad. Po tej s Hamburgerjem so v naslednjih letih sledile še balada z Bordeauxom, letnik 1982, pa balada s Tottenhamom, letnik 1984, in tista najbolj boleča, z belgijskim Waregemom iz leta 1986. Protokol po vsaki od teh tekem je bil identičen: pižama, umivanje zob in v posteljo čakat na spanec, ki še dolgo ni hotel priti na oči — najprej sedemletnika, ki bo končno zaspal v solzah, nato devet- in enajstletnika, ki jih bo komaj krotil, in na koncu, po deževnem Waregemu, trinajstletnika, ki se bo zamotil z mislijo na vrnjen nasmeh tiste punce iz 7.d, ki jo že nekaj tednov rad vidi na šolskih hodnikih.

Hajduk – Crvena zvezda

Samo dva meseca mlajši od neuspeha s Hamburgerjem pa je spomin, ki ni samo moj, temveč kolektivna točka vračanja več generacij bivših Jugoslovanov. Tisto nedeljo očeta ni bilo doma. Spet je bil dežuren — tiste dni je bil dežuren precej pogosteje kot običajno —, zato sem se za gledanje polurnega posnetka Hajdukove tekme moral pogajati z mamo. Na Poljudu je gostovala Zvezda, klub očetovega prijatelja kuma Mite, ki me je vedno, ko smo bili pri njih na obisku, dražil z vprašanjem, kdaj bom spremenil klub in začel navijati za crveno-bele, kar sem vedno ponosno zavračal. Prenos tekme ni bil predviden, le polurni posnetek dokaj pozno, prepozno v resnici, glede na to, da je bilo treba naslednje jutro v šolo, zato sem se z mamo o dovoljenju za gledanje začel pogajati že zgodaj popoldne. V nekem trenutku mojega vztrajanja je morala popustiti in mi to obljubiti, saj se živo spominjam čakanja in prepočasnega teka popoldneva in večera, ki kar ni hotel priti.

Spomnim se tiste popolne tišine in brezhibne čistosti in vonja po pudrih in pomadah, ki je tako značilna za stanovanja z dojenčki. Moj brat, ki ne bo nikoli razvil nikakršnega odnosa do nogometa oziroma športa nasploh, je bil takrat star manj kot leto in je glede na to, da ga v spominskih kadrih tega dne ne vidim, moral takrat spati obvezni popoldanski spanec, zato je bila tudi glasnost televizije minimalna. Naenkrat, sredi nekega filma, pa je popolnoma utihnila. Opet smetnje, sem pomislil. Smetnje so bile takrat, ko je televizijski program naenkrat izginil in ga je nadomestil statičen napis z opravičilom, brez napovedi ali ocene, koliko časa bo prekinitev trajala. Tokrat pa se je namesto znanega napisa na ekranu pojavila Titova fotografija. Po nekaj trenutkih je začela mama prestrašeno vzdihovati in meni še vedno ni bilo jasno, kaj je na stvari. Čeprav sem vedel, da je Tito že dolgo v Kliničnem centru, v katerem je kot medicinska sestra delala tudi mama in nam pripovedovala, kako zastražena je od takrat bolnišnica in kako nemogoče je priti v službo, če pozabiš neko posebno prepustnico. In čeprav sem že imel podobno izkušnjo s prekinitvijo televizijskega programa, ko so dobro leto pred tem, če ni bila tudi nedelja popoldan, ko so bili pri nas ravno na obisku komšija Rade in teta Borka, kar naenkrat prekinili film Zebra v kuhinji, da bi objavili podobno novico. “Evo, umro Kardelj,” je takrat oče prehitel Tomaža Terčka. Mama ga tokrat ni, samo vzdihovala je in mi ni odgovorila. Pozneje sem se počutil nekoliko krivega, ker me je takoj po objavi novice zanimalo samo, ali tekma vseeno bo in seveda ali jo bom gledal in nisem čutil kakšne posebne prizadetosti zaradi novice same. Ti partijski veljaki so imeli očitno tendenco umiranja ob najbolj neprimernih trenutkih. Najprej ti Kardelj prekine film in zdaj si še Tito od vseh dni v tednu izbere ravno nedeljo popoldan, ki je nogometni dan, kao što to Džoni reče². Vse dvome in prepričevanja z mamo, ki je počasi že izgubljala potrpljenje z mojim teženjem, je odpravil prizor objokanih Hajdukovih in Zvezdinih igralcev, ki skupaj s sodniki pomešani stojijo na sredini poljudskega travnika, obraz enega od dvojčkov Vujović v grozi potopljen v dlani, s tribun pa odmeva Druže Tito, mi ti se kunemo…

Bizarno in nekako severnokorejsko je vse to videti danes, takrat pa je bilo smrtno resno.

Cercle Brugges

Prevrtim³ film devet let naprej in na istih tribunah stojimo jaz, Grega in Jure, trije Hajdukovci iz Ljubljane, in naš gostitelj Matko, moj splitski bratranec — in če prevrtim zgodbo še deset let naprej, moja poročna priča, takozvani kum —, gledamo Hajduk, ki igra poletno pripravljalno tekmo takrat tradicionalnega turnirja Trofej Marjan, proti Cercle Brugges, belgijski ekipi, ki se danes potika nekje po drugi belgijski ligi. Kljub nenormalno visoki zmagi Hajduka s 7:1 smo bolj kot sami igri na zelenici poljudskega stadiona pozornost tistega poletnega večera posvečali nekakšnim vojnim igram, ki sta jih na ne čisto polnih tribunah uprizarjali navijaški plemeni Torcide in Bad Blue Boysov, tradicionalno vojskujoči se med seboj, tokrat pa združeni proti skupnim nasprotnikom, pripadnikom enot hrvaške policije oziroma ljudske milice, ki si je ta položaj skupnega, osovraženega Drugega priigrala zaradi prepričanja, da se kadrovsko polni predvsem s krajinskimi Srbi.

Digresija v poševnem tisku

Danes, po vseh balkanskih vojnah, ki so sledile, ljudje hitro in radi rečejo, da so bile te rezultat dolgoletnega, skoraj večnega sovraštva med hrvaškim in srbskim narodom, ki da ga je komunistična oblast sicer več desetletij uspešno dušila z litoželeznim pokrovom enopartijske diktature, prebarvanim z lažnimi barvami bratstva in enotnosti, pod katerim naj bi nikoli čisto do konca ugasla žerjavica nestrpnosti in sovraštva med dvema narodoma samo čakala na malo zraka, da se bo spet razplamtela v požar. 

Ne vem. Meni se je tistega poletja zdelo, da gre za nekaj čisto novega, nekaj, kar je iz nič moralo vznikniti prav med tisto zimo 1988/89. Ko smo namreč poleti leta 1988 odhajali s poletnih počitnic kod none na Braču in še nekaj mesecev pred tem s prvomajskih praznikov kod babe i dede v Donjem Konjuvcu, na samem jugu Srbije, smo nič drugače kot vsa predhodna leta za seboj pustili isto prijetno socialistično zaležanost, ki se enkrat prekucne v dolgčas in sivino, a nikoli ne preraste v obup, spet drugič preskoči v vic in polnokrvno “zajebancijo”, nikoli pa v histerijo. Pulz obeh narodov je bil umirjeno normalen. Že naslednjo pomlad in poletje leta 1989 pa smo ga našli razbijajočega in vznemirjenega zaradi zaužitja prevelikih količin zgodovine, s katero sta vsak svoj narod z velikima žlicama pitala Slobo in Franjo, za katera bi, glede na frekvenco omenjanja njunih imen tistega poletnega večera na Poljudu, neobveščeni gledalec lahko pomislil, da sta glavni zvezdi nogometnih ekip na igrišču, ne pa vzhajajoči politični zvezdi, katerih sijaj bo v prihodnjih letih tako močan, da se bo pod njim na Balkanu vžgal regionalni požar, ki bo goltal vasi, mesta in ljudi. Dve balkanski politični zvezdi dvojčici. Dve supernovi.

Tistega večera je bilo vse skupaj videti še precej nedolžno, kot dobra “zajebancija”, a gledano retrospektivno, z današnje pozicije, se je v tistih dneh Hajdukova narava začela nepovratno spreminjati iz vedre, široke, odprte in vključujoče, značilne za pristaniška, mediteranska mesta, kakršen je bil od nekdaj tudi Split, v nekaj bolj zadrtega, omejenega in srboritega, na trenutke tudi gnevnega, v nekaj, v kar bi se bilo, vsaj meni, težko zaljubiti. Zato ni čudno, da se je najin odnos počasi, a zanesljivo začel ohlajati.

25 let pozneje

Danes, petindvajset let pozneje, sva Hajduk in jaz kot že dolgo ločena ljubimca, ki ne kažeta nikakršnega zanimanja eden za drugega in se srečujeta le še po naključju, recimo poleti, ko se tam konec julija in začetku avgusta Hajduk ponovno poskuša prebiti v jesen nekega drugo- ali tretjerazrednega evropskega pokalnega tekmovanja, jaz pa sem z Majo in otroki ravno na dopustu na Pelješcu ali na Braču. Takrat ga vidim na ekranu sosednjega štekata in včasih se ga, v imenu dobrih starih časov, s kančkom pogleda potrudim spremljati deset, dvajset minut, a vedno znova ugotovim, da to ni več to.

V prvih letih zapiranja najine ljubezni sem v njem na trenutke še znal prepoznati tisti nekdanji mik, ki me je tako prevzemal, da se mi davnega jesenskega večera ni bilo težko z mojim starim stiskati ob steno Plečnikove gloriete in kljub hudemu nalivu, čeprav sva lahko videla samo natanko polovico igrišča, vztrajati na stadionu, oba premočena do kože, on z obveznim časopisom pod pazduho, jaz pa z malo belo svileno Hajdukovo zastavico, ki sem jo kot nekakšno trofejo — kot današnji otroci spominke iz Garda-, Lego- ali Disneylanda — naslednji dan ponosno razkazoval med odmorom na osnovnošolskem hodniku.

Danes tudi te iskrice melanholije ni nikjer več. Morda je problem v razdalji med Ljubljano in Splitom, ki se je kljub avtocesti, ki je nadomestila tramakavanje čez Plitvice, Krbavsko polje in Knin, v resnici povečala, in v dejstvu, da mi je kabelski operater drugi program HTV-ja in z njim Hajduk prestavil nekam na osemdeseto mesto in med nas vrinil celotno zahodno Evropo in severno Ameriko.

Kako že narod reče? Daleko od oči…

¹ — Odkar pomnim, smo bili pri nas naročeni na Dnevnik, nikoli na Delo, za katerega je oče vedno pravil, da ga bo imel čas prebirati, ko bo v pokoju. Ogromne plahte Dela sem sicer redno videval pri sosedih, kamor sem, jasno, vstopal brez trkanja, kaj šele zvonjenja (če dobro pomislim, po moje do pojava raznih akviziterjev s knjigami in popravljavcev dežnikov in brusilcev nožev niti nisem vedel, kako je slišati zvonec naših vhodnih vrat) in pod njimi zakopanega zbujal v dremež omagano komšijo Radeta.

² — “Nedjelja popodne u pola pet, prazne su ulice / mislim o svemu, tužan je grad / odoh daleko, ispijam do dna / nedjelja popodne u pola pet, sporo protiče / slušam muziku i opijam se / nedjelja popodne, nogometni dan / zaboravio sam sat / sklapam oči, hvata me san, sad plovim baj baj.” — Azra: Nedjelja popodne.

³ — Za mlajše, digitalizirane bralce: včasih smo avdio- in videokasete morali mehansko prevrteti, če smo želeli pogledati samo en, točno določen prizor in ne celega filma, oziroma če smo želeli slišati točno določeno pesem in ne celotnega albuma.

Made in YU 2015. Avtorji: Dino Bauk, Valter Cvijić, Ildiko Erdei, Nikola Janović Kolenc, Mirt Komel, Dora Komnenović, Breda Luthar, Jernej Mlekuž, Ana Panić, Tanja Petrović, Martin Pogačar, Maruša Pušnik, Tanja Radež, Polona Sitar, Franc Trček. Uredila: Tanja Petrović, Jernej Mlekuž. Zbirka Kulturni spomin, Založba ZRC, Ljubljana 2016, ISBN 978-961-254-876-6, 216 strani, 19,19€.