Poleti umirajo ljudje brez veze. Žalujoči ostali pa hočejo vse prepovedati.

Poletje je super za tabloide, ker lahko skoraj vsak dan poročajo o tragičnih nesrečah. Poglejmo samo bero zadnjega tedna.

Prejšnji petek se je s kolesom — med prehitevanjem avta po klancu navzdol! — ubil 15-letni fant. V soboto je na Braču v morju utonila slovenska turistka. V nedeljo je v Drini pri Zvorniku v Srbiji po skoku z mostu na “kulturni” prireditvi utonil slovenski tekmovalec, potem pa še gozdar na Starem vrhu, ki ga je na “etnološki” prireditvi stisnil hlod. V nedeljo je v Italiji utonil slovenski soteskar. V ponedeljek pa je pri Celju umrl motorist (ne po svoji krivdi).

Mogoče sem kakšno nesrečo spregledal. Nisem pa spregledal, da tabloidi včasih omenijo žrtev s polnim imenom in priimkom, včasih pa ne. Zakaj enkrat ja in drugič ne, mi ni jasno. Možno, da osebne podatke navedejo, če je smrt objavljena tudi na FB ali katerem drugem družbenem omrežju. Neumni bi bili, če ne bi. Personificirana smrt z osebno izkaznico bolj vžge. Od policije tako ali tako nič pametnega ne izvejo.

Več sreče prihodnjič

Po optimistični varianti je bila osrednja tragedija tega poletja prometna nesreča mladih mariborskih nogometašev. Zaradi prehitre vožnje skozi rdečo luč sta dva od štirih potnikov v avtu umrla, eden pa je komaj preživel in bo ostal invalid. Četrti se je brez vidnih posledic vrnil na Facebook.

Če odštejemo nesrečnico, ki je brez veze umrla na dopustu, je vsem tem nesrečam skupno to, da so posledice tveganega ali tudi lahkomiselnega, brezobzirnega, agresivnega ravnanja ali vedenja ali vsaj izzivanja usode. To seveda pri Slovencih ni nič novega. Taki smo — pa čeprav žrtve niso vedno norci tipa Tomaž Humar. On si je več upal, več izzival in imel več sreče. Dokler ga ni zapustila.

“Fahr langsam!”

O prometni nesreči v Mariboru je dobro napisala Sonja Merljak Zdovc v Delu. Nogometašem je predlagala, naj grejo jeseni naokrog po šolah in začnejo otrokom dopovedovati, da “nisi frajer, če divjaš, […] če prevoziš rdečo luč, […] če voziš motor brez čelade” itd.

To bi se otrok prijelo. Res. Pri mojem ta mlajšem je enkrat prišel na šolo Mitja Petkovšek in pokazal bicepse. Fantki so se množično vpisovali h gimnastiki in važno napenjali svoje kožne gube.

Športniki so kul. Ampak kaj je za koga kul?

Peer pressure cestnih divjakov se prenaša iz roda v rod. Vsem grejo na živce, ampak vsi to delajo.

Nekoč je sodelavec iz Avstrije klical kolega, ki je z Dunaja prihajal v Ljubljano. Sedel sem zraven njega, ko mu je na koncu rekel: “Fahr langsam!” Oba sta bila stara okrog 30 let.

Nisem še slišal Slovenca, ki bi rekel nekomu, ki se z avtom odpravlja pot, naj previdno ali počasi vozi. Razen mogoče kdaj kakšne mame sinu. Vključno z mojo meni.

U18

Po nesreči so se na Facebooku razpasli zaskrbljeni pozivi žalujočih ostalih, da bi bilo treba dvigniti starostno mejo za opravljanje vozniškega izpita z 18 na 21 let. Ali še več. Češ, preveč je tragičnih nesreč prav v tej starostni skupini, ker da so mladi pri teh letih še preneumni.

Eh. Razlika med agresivnim in lahkomiselnim voznikom pri 20 in enakim pri 30 letih ni v tem, da je starejši pametnejši. Razlika je samo v tem, da je starejši imel 10, 12 let srečo, mlajši pa samo leto, dve.

Mladina je fizično in psihično zmožna šofirati tudi že pri 15, 16 letih. Naj vozijo. Naj začnejo. Naj kar bodo malo prestrašeni in nebogljeni. Bolje to, kot da so predrzni. Tako kot starčki, ki so že unfit za vozika, pa jih nihče ne preganja s cest, ker ne povzročajo veliko nesreč.

Dajmo otrokom pravico, da opravijo izpit B kategorije že pri 16 letih. Naj starši kazensko in materialno odgovarjajo, če bo podmladek U18 povzročil nesrečo. Pa bomo videli.

Restriktivnost in liberalnost

Konservativni, restriktivni, prepovedovalni pristop pri teh prometno preventivnih zadevah mi nekako ne gre skupaj z liberalizmom Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Po eni strani pričakujemo in predpisujemo, da bomo otrokom vse, kar je pomembno, dopovedali na lep način, po drugi pa jim nismo pripravljeni zaupati.

Pa to ni samo stvar paradoksa vzgoje in družinskega življenja, temveč tudi absurdnosti skrbi za javni red in mir in varnost.

Imamo čudaške birokrate, ki pod pretvezo zagotavljanja varnosti ne dovoljujejo supanja po jezeru bliz Triglava in praktično onemogočajo izposojo čolnov na krasna si, brdka hči planin, medtem pa se taisti turisti pobijajo v stenah, utapljajo v brzicah, strmoglavljajo z baloni, jadralnimi in športnimi letali, zmaji, kajti, you name it.

Dajmo vse prepovedat. Vozniško ne prej kot pri 21 letih. Če se ne bo obneslo, dvignimo starost na 30. Pa vnaprej prepovejmo samovozeče avtomobile. Pa drone tudi. Za vsak primer.

Amen za desert

Za desert pa še to:

Nesreče po neumnem je treba za vsako ceno zreducirati na minimum. Nikoli jih ne bomo spravili na nulo, ampak treba se je potruditi. Brezkompromisno.

Po eni strani sem pri prometnih prekrških — tudi če se ne končajo z nesrečo — privrženec drakonskih kazni. Po drugi pa sem zagovornik liberalne zakonodaje, ki prepušča odgovornost za lastno varnost vsakemu posamezniku. Pa če je še tak kriptosuicidalen, tržno rečeno adrenalinski jackass. Vsak po svoje. Naj si pripiše.

V vsakem primeru pa nesreče po neumnem v Sloveniji niso tak zaskbljujoč problem, kot bi lahko sklepali iz poletnih tabloidov. Pri nas je vse prepotencirano. V dobrem in slabem. Grozno izpade še bolj grozno. Privatna tragedija hitro postane nacionalna skrb, če ne kar katastrofa in družbeni problem.

Enako tudi dobro. Vsak individualen uspeh je legitimacija za vsesplošno narodno veselje.

Tako pač je v Sloveniji že zaradi demografskih in geografskih razsežnosti, predvsem pa zaradi neznosno vsiljive ali sočutno solidarnostne medčloveške bližine. Prištejmo k temu še tabloidizacijo medijev na čelu z nacionalno televizijo — in to je to.

Amen.