Devet življenj Gašparja Gašparja Mišiča in prilizovalnega novinarstva

Poskušam si predstavljati, kaj bi sam naredil kot novinar, če o neki javni osebi in/ali politiku ne bi želel napisati nobene žal besede. O osebi, o kateri novinarski kolegi sicer pišejo kot o kontroverznem poslovnežu z izdatno politično podporo, permanentno vpletenem v različne afere, sporne poslovne poteze, zlorabe javnega podjetja v zasebne namene, politično in ne strokovno kadriranje, srečnem dobitniku po pomoti nakazanega denarja s strani prijatelja župana. In o osebi, ki se ji po vsem hudem doslej še ni skrivil las na glavi.

Verjetno bi razmišljal takole: Napisal bi, da je trdoživ in da mu nič ne pride do živega. Poudaril bi torej njegovo stanovitnost. Opisal bi ga kot mačka z devetimi življenji. Pohvalil bi njegovo herkulsko vztrajnost.

Morda bi tudi omenil, da se sicer giblje na robu, da pa je zvit kot Odisej in zato vedno na pravi strani zakona. Izpostavil bi angela varuha, ki mu ves čas stoji ob strani. In dodal, da je po pomoti nakazan denar kanil v njegov žep po Zevsovi volji.

Vse za skupno, javno dobro

Pohvalil bi tudi njegovo lukrativnost, da se denar kar sam od sebe lepi nanj, in izpostavil njegov lep značaj in trdno voljo. Pa uspešnost njegovega zasebnega podjetja in nesebično požrtvovalnost. Tudi to, da se je pripravljen odpovedati milijonski odškodnini, ki bi mu lahko pripadla. Vse za skupno, javno dobro. Njegov odnos do župana, s katerim sodeluje, pa bi označil kot nežnega in prijateljskega.

Ampak kaj bi našteval. Vse to je o Gašparju Gašparju Mišiču napisal že novinar Boris Šuligoj v ponedeljkovem Delu. Intervju z GGM je začel s takšno občudovalno deskripcijo:

“Zanj velja, da mu zlepa nič ne pride do živega. Opisujejo ga kot mačka, ki ga vržeš, pa se ujame na vse štiri. A to ni edini opis, ki ga je mogoče slišati na Obali — da je vztrajen človek z neizmerno voljo. Nekajkrat se je gibal na robu zakona ali še čez (denimo nedovoljene gradnje v Piranu), imel pa je tudi veliko sreče in denar je včasih kar sam pricurljal v njegov žep. Podobno kot pri zadnjem poslu v izolski Rezidenci Livade, v katerem bi mu po nekaterih ocenah moralo ‘kapniti’ vsaj dva milijona evrov. Nenavadno močno si želi nazaj na čelo Luke Koper.”

“Če bi izbiral med milijonom evrov odškodnine in petletnim mandatom predsednika uprave Luke, bi izbral drugo… Zdaj je največji prijatelj koprskega župana Borisa Popoviča, zadnji dve leti je njegov svetovalec, prav tako je direktor komunalnega podjetja Marjetica Koper. V lasti ima podjetji Gasspar Naložbe in Gasspar Invest, ki mu prinašata največ dobička.”

Schwarzenegger

O Gašparju Gašparju Mišiču, tem vztrajnem, srečnem in menda neuničljivem Schwarzeneggerju, ki mu denar kar pada z neba — kaplja ali kapne, to je zdaj še edina dilema —, sem nedavno pisal v podobnem kontekstu, ko je s pomočjo TV Slovenija dobesedno rajcal novinarje.

Kako opisati novinarski pristop — ali morda slog —, kakršnega ubira Šuligoj? Kot novinarski panegirizem? Kot idilično koprsko novinarsko bukoliko?

Ne samo Mišič, tudi takšno novinarstvo ima devet življenj. Nič mu ne pride do živega. Ko ga vržeš, se ujame na vse štiri. Vmes pa se posmehuje kolegom, ki verjamejo v domačo medijsko samsaro — večno vračanje istega.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v sredo, 10. avgusta, pod naslovom Gašparjevih devet življenj in novinarska samsara. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.