Don Giovanni vstane od mrtvih in gre naprej lovit ženske

Mozartovega Don Giovannija imajo mnogi za kraljico oper, drugi za najboljšo opero sploh. Vsekakor se da Mozarta brati in interpretirati vedno znova in v njem najti kakšno novo sporočilo za sedanjost ali prihodnost. Še posebej uprizoritve na Salzbuških slavnostnih igrah.

Tokratni režiser Sven-Eric Bechtolf je svoje sporočilo hranil do konca. Don Giovanni niti ne zares ne umre niti ni pogubljen, ampak se iz navidezne smrti po nekakšnem neobvladljivem tresenju in davljenju po srečanju s Komturjem kot prinašalcem in povzročiteljem smrti — v tem primeru seveda bolj šoka ali trenutne nezavesti — najprej prebudi, vstane, pogleda in preveri, kako je z njegovo fizično kondicijo, in potem zbezlja za prvim krilom, ki ga zagleda. Njegovi bivši preganjalci pa hvalijo Boga in spravo za vse zemeljske grehe, ki jim jih je Don Giovanni storil.

Najpametnejši umrejo zadnji

Don Giovanni torej ostaja večni osvajalec ženskih src, kar je seveda prav, sicer se ljudje ne bi več kaj dosti ukvarjali z osvajanjem in spočenjanjem in bi na koncu najbrž zmanjkalo žrtev za starko z bridko koso.

Don Giovanni v bistvu mora ponovno oživeti, ker ga je škoda. Don Giovanni je najpametnejši — in najpametnejši umrejo zadnji. Ali pa nikoli.

V Don Giovanniju je večni eliksir, libido, strast in droga kot taka, kar se še premalo vidi in je režiser tudi premalo poudaril — namreč njegovo neizmerno strast in morda celo manj pohoto. Pohota so številke v Leporellovem katalogu Don Juanovih trofej.

Simpatična je bila režiserjeva poteza, ko Don Giovanni v njegov plašč preoblečenega Leporella inštruira, kako se pravilno prime žensko za prsi, za noge in potem navzgor, pri tem pa Donna Elvira sploh ne opazi ali začuti, da jo grabijo najmanj tri roke.

Don Giovanni je daleč najpametnejši in v tej predstavi pravzaprav edini pameten. A ta ugotovitev je zelo nevarna, ker je kot najpametnejši tudi najbolj pokvarjen. Kaj pa, če je Mozart v resnici tako mislil? In potem pomislil nase?

Hotel Don Giovanni

Scenograf Rolf Glittenberg je dogajanje postavil v nekakšen hotel, še bolje kar v njegovo avlo s stranskim bifejem na desni in s stopnicami na levi in desni do sob za počivanje, kamor vodijo priletni gospodje strežno osebje, ki je pri delodajalcu očitno vedno preslabo plačano.

Režiser je na začetku poročnega slavja Zerline in Masetta slikovito prikazal, da nima smisla čakati na poročno noč drugih, če jo lahko doživiš sam. Leporellov podvig z neko bolj debelo strežnico v glavnem spodleti, Zerlino pa je režiser takoj položil naravnost na Don Giovannija.

Podobno je na začetku Don Giovanni takoj dosegel, da mu je Donna Anna razširila noge, vendar ga ni videla, ker je tako kot Leporello nosil masko. (Fotografije tega prizora ni na voljo za objavo. Očitno bi bilo pohujšanje v Mozartovem mestu še po skoraj 230 letih preveliko.)

Slabše so režiserju uspeli nekateri drugi prizori — recimo premalo dramatičen drugi prihod Komturja in Leporellova reakcija na to, kar je videl na levi zadaj, medtem ko je Komtur prikorakal po sredini, torej od drugod. Donna Elvira je že lep čas nuna, torej se ne bo šele odločila, da to postane, prav tako Mozartov Don Giovanni nima nobenega župnika, ki bi mu morala njegova ženska (nuna Elvira) poljubljati roko.

Odlično pa je režiser postavil ansamble na balkon in ob strani: enkrat tri skupine glasbenikov, enkrat samo zgoraj (ob večerji), medtem ko je bila Don Giovannijeva podoknica zelo klavrna. Junak nekako sedi ali napol leži na kovčkih, medtem ko inštrumenta (mandoline) sploh nima. Precej sodobni in specifični, v kontekstu hotela in situacije pred poroko so bili kostumi Marianne Glittenberg.

Skoraj odlični pevci

Premiera Don Giovannija je imela skoraj odlične pevce, ne pa vseh enako dobrih. Najboljša sta bila basist Ildebrando D’Arcangelo v naslovni vlogi in basbaritonist Luca Pisaroni kot njegov sluga Leporello — oba Italijana, kar je za interpretacijo zahtevne opere v italijanščini lepa prednost. Luca Pisaroni se je znal prilagajati gospodarju na primerno servilen način, Don Giovanni pa ni pokazal novcev, o katerih sicer poje in jih Leporellu v resnici vidno da.

Ildebrando d’Arcangelo je v Salzburgu morda najboljši Don Giovanni po Samuelu Rameyu še v Karajanovem obdobju. Drugi Don Giovanniji so bili tudi Ferruccio Furlanetto, Dimitrij Hvorostovski, Thomas Hampson, Christopher Maltman in Gerald Finley.

Ildebrando d’Arcangelo ima potrebno in pričakovano moško energijo, glas, čeprav je nekoliko manjše postave, a se zna junaško postaviti, da ne rečem peteliniti. Glasovno je zelo prepričljiv, brez šibkih mest je vso predstavo v odlični vokalni formi, ki jo nadgradi s prepričljivo dramsko igro, kot se za to vlogo spodobi, sicer lahko predstava pade na celi črti.

Luca Pisarioni je prav tako odličen, a se zdi, da je njegova servilnost kljub karakterju vloge vseeno preveč uslužnostna ali bolje klečeplazenje — česar mu ni treba, saj je Leporello vendarle že vajen svojega gospodarja in njegovega vedenja, zato mu je lahko na svoj način enakovreden. Pisaroni ima prav tako dominanten glas, zaokrožene temne barve in prepričljive muzikalne prezence.

Ostali so bili že nekoliko manj odlični. Basist Alain Coulombe kot Komtur je bil premalo izrazit in vokalno dramatičen basist, da bi se ga vsi ustrašili. Naredil je to, kar je lahko.

Tenorist Paolo Fanale kot Don Ottavio je presenetil s čistostjo glasu, svetlobo in izrazom, v katerem pa je še manjkalo nekaterih bolj poudarjenih dramskih trenutkov, kjer bi se njegov maščevalni karaker bolj pokazal kot odločujoč in prepričljiv, tako v odnosu do Donne Anne kot Don Giovannija.

Zerlina je bila atraktivna sopranistka Valentina Nafornita, ves čas rahlo zbegana, pripravljena in zadržana, v dvomih, ali bi ali ne bi, vokalno pa bi si lahko privoščila več samozavesti in v svoje petje vlila več izpovedne moči.

Basist Jurij Samoilov kot kmet Masetto ni bil kmetavzarski in na odru ni povzročil veliko panike. Bolj mu ni bilo jasno, kaj se sploh dogaja, kako se situacija spreminja in do katere mere je njegova Zerlina v njej lahko udeležena.

Donna Elvira je bila sopranistka Layla Claire. Njen razpon v doživljanju in izražanju vloge je bil večji kot običajno — vse od nakazanega vpitja in panike, sprejemanja moškega kljub vsem napakam, metanja nanj, kot da je edini na svetu, pa do nune. Glasovno je bila dobra, vendar osebnostno preveč večplastna, da bi se v vsakem trenutku zavedala, kakšna je.

Donna Anna je bila sopranistka Carmela Remigio, verjetno najslabša solistična vloga. Nenehno je za malenkost nižala, kot da bi imela tremo in bi se je bala svoje vloge in še posebej svoje preobrazbe, ki je skozi predstavo očitna, čeprav ni lahka, ker ne spregleda takoj, kdo je v resnici Don Giovanni. Dolgo ne ve, dvomi in sumi in šele na koncu postane trdno prepričana, da je on njen moški, ki pa to ne sme več biti.

Novo ime na dirigentskem obzorju

Don Giovannija vedno izvajajo Dunajski filharmoniki. Vodstvo Festivala in oni sami imajo toliko ponosa, da ga ne dajo drugim drugim orkestrom, ki sicer izvajajo nekatere druge opere. Tega si v Salzburgu ne morejo in nočejo dovoliti. Zbor je bil Philharmonia Chor Wien, ki ga je za potrebe različnih festivalov leta 2002 ustanovil Gérard Mortier.

Francoski dirigent Alain Altinoglu (r.1975) je salzburški debitant, kar je zanj veliko priznanje še posebej v tej slavni operi. Izkazal se je s samozavestnim nastopom in vodenjem predstave. Poudaril je marsikatero dramatično mesto, nekaj pa jih je še vedno ostalo skritih — kot recimo prihod Komturja, ki je bil tudi režijsko preskromen. Altinoglu je novo ime na dirigentskem obzorju.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v ponedeljek, 8. avgusta, pod naslovom Don Giovanni spet oživi in odide na lov. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.