Parenzana kot razvojna paradigma vukojebine: Kaj bi mi brez Avstro-Ogrske?

Zdaj pa k bistvu tega zapisa. Kar mene fascinira pri Parenzani, je ob kolesarskem in kulturnem užitku njen simbolni pomen za gospodarski razvoj Istre.

Tako kot pri gradnji Južne železnice Dunaj–Trst je bil tudi pri Parenzani ključen strateški, razvojni vidik Avstro-Ogrske.

Avstrijci so imeli vizijo in dolgoročen strateški pogled na razvoj. Večina ljudi se niti ne zaveda, da je bila izgradnja Južne železnice izreden infrastrukturni projekt v funkciji spodbujanja industrijskega razvoja monarhije in da je šlo za dolgoročno načrtovanje industrijskega razvoja. S tem je Avstro-Ogrska sledila razvoju drugih velikih držav, predvsem Britanije. Na Južno železnico je vezala razvoj industrije in pri tem načrtno izgradila tudi tržaško pristanišče.

Vizija razvoja v 19. stoletju

Trst je bil vstopna točka za uvoz železove rude in premoga. Tam so postavili tudi plavže za topljenje železove rude in transportirali železne profile po železnici navzgor. S Sloveniji so postavili železarne — na Južno železnico so bile vezane predvsem Štore —, kjer so profile oblikovali v skladu s potrebami strojne industrije, zlasti v Wiener Neudorfu pred Dunajem.

Ljudje se danes ne zavedajo, da so po zaslugi Južne železnice nastali tudi premogovniki v Zasavju ter železarna na Jesenicah — vključno z že zdavnaj opuščeno ozkotirno železnico do Trbiža, kjer so v plavžih talili železovo rudo — in na Ravnah na Koroškem. Ta industrijski razvoj je bil skrbno načrtovan.

Še več! Slovenske industrije danes ne bi bilo, če Avstro-Ogrska ne bi imela vizije strateškega razvoja. Tudi jadranskih plovnih poti in čudovitih svetilnikov, ki jih ljudje danes občudujejo vzdolž hrvaške obale, ne bi bilo. Brez vseh teh mogočnih upravnih in javnih stavb, poslopij trgovskih družb, hiš uradnikov v javnih službah ali pomorcev v zasebnih ladijskih podjetjih jadranska mesta ne bi bila niti približno tako lepa.

Avstro-Ogrska je skrbno načrtovala razvoj in ga spodbujala tudi dolgoročno. Ogromna sredstva je vlagala v gradnjo temeljne infrastrukture, ki je služila zasebnim podjetjem, ki so širila industrijske obrate in trgovsko podjetništvo ob železnici in vzdolž jadranskih plovnih poti.

Na 10, 20, 30 let ni nič

Bilo pa je tudi zelo drago. Avstro-Ogrska se je zavedala, da se te investicije ne bodo povrnile v 10, 20 ali 30 letih, temveč da gre za stoletne investicije, ki bodo spodbudile nastajanje novih podjetij in delovnih mest in ki se bodo povrnile na zelo dolgi rok s pričakovanimi davki.

Koristi iz naslova transportne infrastrukture se namreč ne merijo s prihodki investitorja od sprotne uporabe — sploh pa ne na nekaj desetletij —, temveč z gospodarskim razvojem, ki ga infrastruktura spodbudi: torej z nastankom in razvojem novih podjetij, celih gospodarskih dejavnosti in tisočev novih mest, ki so nastala šele z razpoložljivostjo infrastrukture. Brez infrastrukture tega razvoja ne bi bilo.

Noben zasebnik s kratkoročnimi poslovnimi interesi vam ne bo šel gradit te infrastrukture. Ker mu je pač malo mar za širše strateške in razvojne učinke. Zasebnika zanima ga samo donos na investicijo na kratki ali srednji rok. Za investicije v infrastrukturo je potrebna država, nacionalni strateški premislek in vizionarske odločitve.

Mramor ali Mongolija

Si predstavljate, da bi Avstro-Ogrska razmišljala tako kratkoročno in po takšni računovodski pameti, kot (zdaj že nekdanji) minister Mramor?!

Si predstavljate, da bi v takratni monarhiji pričakovali, da se jim bo investicija v Južno železnico povrnila v 10, 20 ali 30 letih?!

Si predstavljate, da bi takrat razmišljali po tej gospodinjski logiki kot ekonomsko četrtpismeni in razvojno topoumni novinarji poslovnega časopisa, ki mislijo, da si mora vsako podjetje sámo izgraditi potrebno infrastrukturo za lastno delovanje in da država pri tem nima kaj početi, ker bi to zahtevalo javno financiranje in davke?!

Če bi Avstro-Ogrska sledila tej kratkovidni logiki, bi ostala nerazvita kot Mongolija ali Afganistan, slovenske industrije in Slovenije kot najbolj razvite nekdanje jugoslovanske republike pa ne bi bilo. Bili bi na ravni Kosova pred letom 1945. 

Slovenija je danes relativno razvita zato, ker se je Avstro-Ogrska zelo dolgo nazaj odločila, da nam izgradi infrastrukturo in prisili naše otroke, da hodijo v (javne, brezplačne) šole.

Demografija in ekonomija vukojebine

Tudi Parenzana je bila izgrajena v tem strateškem razvojnem duhu. Ko kolesarite po trasi opuščene ozkotirne železnice čez griče od Grožnjana proti Oprtalju ali od Motovuna proti Višnjanu, se sprašujete, zakaj hudiča je Avstro-Ogrska v tej vukojebini izgradila za 123 kilometrov železniške proge, ki niti slučajno nikoli ni mogla biti sama po sebi rentabilna?!

Če ne trpite ravno za računovodskim sindromom ali topoumnostjo, vam razum ponuja jasen odgovor: ker si je želela gospodarskega razvoja Istre in povezave odročnih krajev s Trstom in Porečem. Ker je ljudem želela omogočiti, da tja vozijo vino, olje, sadje, zelenjavo, ribe, sol in kamen. Ko je odročne kraje v notranjosti Istre povezala z obalo in Trstom, jim je omogočila razcvet, razvoj kmetijstva, solinarstva in industrije. Omogočila je nova delovna mesta. Brez tega bi notranjost Istre demografsko opustela, ekonomsko pa je ne bi bilo.

Tehnika in zgodovina

Parenzano je pozneje povozil tehnični napredek in zgodovinski dogodki. Najprej so prišli avtomobili (tovornjaki), potem pa še fašistična strategija zatiranja “kolonij”. 

Toda v času načrtovanja je bila Parenzana pravi odgovor na strateško vprašanje razvoja Istre. Parenzana nikoli ne bi bila ekonomsko rentabilna, zato je Avstro-Ogrska subvencionirala zasebno družbo, ki je imela koncesijo nad progo (za 75 let) oz. ji plačevala razliko do tržnih prihodkov.

Avstro-Ogrska je bila prosvetljena. Imela je dolgoročno strateško vizijo. Srečni smo lahko, da smo bili cela stoletja pod monarhijo, ki nam je ob obveznem šolstvu prinesla tudi infrastrukturo in razvoj industrije. Si predstavljate, kaj bi bilo s Slovenijo, če bi imeli to nesrečo, da bi bili pod italijansko ali britansko oblastjo? Samo poglejte, kaj se je zgodilo z Indijo ali Kitajsko v času britanske nadvlade in kako se je godilo italijanskim kolonijam! In ali si po drugi strani predstavljate, kaj bi bilo s Slovenijo, če bi bili naši pretekli vladarji kloni Mramorja, njegovi svetovalci pa novinarji poslovnega časnika?

No, Avstrijci še danes sledijo temu dolgoročnemu strateškemu premisleku. Pospešeno vlagajo v razvoj železniške infrastrukture (več kot 25 milijard evrov v desetih letih) in pospešno kupujejo logistična podjetja na ozemlju nekdanje Avstro-Ogrske. Želijo si gospodarsko obvladovati logistične poti v regiji (nekdanji monarhiji), da bi lažje kontrolirali in spodbujali svoj dolgoročni gospodarski razvoj in seveda omogočili zaslužek svojim podjetjem.

Pri nas pač tega strateškega razvojnega razmisleka ni. Z redkimi izjemami nimamo genov za velike stvari. Na mentalni ravni ostajamo nacija hlapcev, ki jo vodijo topoumni voditelji in histerični mediji.

Opomba: Tekst je bil objavljen v ponedeljek, 8. avgusta 2016, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Parenzana kot simbol avstrijskega razvojnega modela. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.