Čeprav je Messi boljši, bi Pahor izbral Ronalda, ker je nastopač
Borut Pahor ne goji več imidža nekonvencionalnosti. Zdaj je na vrsti nova, družinska podoba. S tem trendom je začel po zmagi na predsedniških volitvah leta 2012. V prispevku o intimizaciji politike sem že opozoril na predsednikove vedno pogostejše diskurze o zasebnem življenju.
Za njegovo pestro politično udejstvovanje do takrat bi lahko rekli, da ga je bolj spremljala avreola nekoga drugega. Ko je na TV Slovenija novinarju odgovarjal na namige, da so ga zasačili v objemu nekega dekleta, je odrezavo rekel: “Ne kandidiram za papeža, ampak za predsednika vlade!” Najbrž ni niti pomislil, da je na vprašanje odgovoril pritrdilno.
V zadnjem večjem intervjuju za revijo Obrazi pa se predstavlja kot družinski oče. Kot je zapisano v napovedniku na naslovnici, gre za “ekskluzivni intervju in fotografije prve družine”.
Pa to seveda ni edini primer.
Ta star ta mauga
Če si prvi v državi, si torej glava prve družine. Tiste, v kateri “ta star” uči “ta mauga”, kako se hodi.Kaj točno je sporočil Pahor z objavo video posnetka na Instagramu in Facebooku, kjer se po stopnicah predsedniške palače sprehodi s svojim sinom, oblečenim v bolnišnična oblačila in z obema rokama v mavcu? Ne vemo točno. Morda je najbolje začeti z možno razlago, da nam promocijsko ponuja še eno podobo. Podobo simpatičnega očeta. “Ta starga”. Še en imidž v multipliciranem imaginariju, s katerim je začel svoj zmagoviti pohod v predsedniški kampanji leta 2012. Katere zaščitni znak je postal princip “jaz sem eden izmed vas”. Pahor se je hitel preoblačiti v oblačila svojih državljanov v okviru še ne čisto zaključenega projekta, s katerim želi pomagati malim ljudem. Slišati, kaj mislijo o državi. Ker tega, če se jim ne približaš kot enak enakim, sicer ne povedo.
Naj spomnim, ker je treba vedno znova: to je bilo po tistem, ko je predčasno in porazno zaključil svoj projekt vodenja slovenske vlade.
Čeprav smo predsednika že videli v razposajenih stanjih — od mladostne pivske druščine sredi Laškega, med spodbujanjem “male miške” na maturantskem plesu, pa do navdušenega voznika katrce s svojim sinom, je zadnji posnetek v svojem žanru vendarle nekaj posebnega.
Na njem se ob Luki, “znanem obrazu slovenske skejt scene, kot so ga opisali v Slovenskih novicah, prešerno nasmejan sprehodi po prostorih svojega Urada. Noben od njiju ne reče ničesar. Pred sabo imamo neke vrste družinski fotoportret. Prizor je evidentno zaigran. Bosonogi Luka, oblečen v povaljano bolniško haljo, z dvignjenima rokama v mavcu, se pohlevno premika po stopnicah ob svojem očetu. Ob posnetku pa je pribeležen bizaren, enovrstičen, frazeološko obarvan komentar v mladinskem slengu: “Ta star je naučil tamauga shodit z zlomljenimi rokami. #skateboarding”.
“Ta star”, predsednik torej, je “ta mauga” naučil hoditi po stopnicah, ker z zlomljenima rokama ni mogel?
Odveč se je spraševati po posebni logiki predsednikove izpeljave — razen morda po tisti izpod Vršiča, da bo po prvi in drugi zlomljeni roki verjetno sledila še tretja.
Verjetno gre za očetov interni štos z asociacijo na drug posnetek na Instagramu in Facebooku, ki prikazuje sina Luko, kako uči očeta Boruta skejtati. Podpis pod posnetkom se namreč glasi: “Kako me je tamau učil shodit s skejtom.”
Podpis pod posnetkom bi imel smisel, če bi njegov sin imel polomljeni nogi. Pa vendar: pravi smisel je v resnici v tem, da prikazuje nekoga, ki je “totalno kul ta star”. Ne klasičen družinski oče, temveč hudomušno razumevajoč, naklonjen in empatičen do svojega otrok, spet po identifikacijskem principu “jaz sem eden izmed vas”.
Da je posnetek postal uraden, tudi ni posebno naključje. Z njim nam Pahor sporoča, kako razume svojo očetovsko funkcijo.
Voluntaristični oče Pahor kot nastopač Ronaldo
V že komentiranem intervjuju za Večer je Pahor skesano priznal, da je v preteklosti družinsko oz. očetovsko funkcijo zanemarjal in da mu je zdaj žal. Sodeč po tem verjame, da jo danes opravlja na pravilen in ustrezen način. Video na Instagramu naj bi to dokazoval.
Tvegal bom novo tezo: Pahor s svojimi vedno pogostejšimi nastopi v vlogi družinskega človeka v bistvu ne poskuša biti zgleden oče, temveč v skladu s svojimi medijskimi potrebami flirta z ljudstvom. Kar pomeni, da takšnega očeta samo igra — tako kot asfalterja, mesarja, picopeka, smetarja ali avtomehanika. Funkcijo je podredil prezentaciji. V bistvu je funkciji podrejeno vse, kar počne.
Pahor je tudi kot oče prostovoljec: igra volonterskega, da ne rečem voluntarističnega očeta. Ponotranjil je kampanjsko populistično flirtanje z državljani in ga ekstrapoliral na svoja družinska razmerja. Tudi v tem primeru sledi načelu nastopaštva, ne “kvalitete” oz. pristnosti.
Ocena ni pretirana. Ko so ga v intervjuju za revijo Avenija vprašali, koga bi izbral v večni dilemi med Ronaldom in Messijem, je odgovoril naslednje:
Avenija: “Nekoč ste igrali nogomet. Ronaldo ali Messi?”
Pahor: “Messi je nesporno najboljši igralec na svetu, virtuoz nogometne igre. A če me vprašate, za koga sem, sem za tega nastopača Ronalda. Ker je vrhunski nogometaš, a je zraven še malo nastopača. Malo tega: ‘A ste videli, kakšen gol sem dal?’ Messi da gol in gre. Čaka, da bo dal še enega. Ko pa da gol Ronaldo, se mora ustaviti in reči: ‘A ste videli?’ Saj je grozno, kar sem zdaj priznal, ampak Messi ni tak človek in ga zato spoštujem. Ampak če bi že moral izbirati, s kom bi igral fuzbal, pa mislim, da bi igral z Ronaldom. Vem, da je Messi boljši igralec, ampak med njima zmaga Ronaldo.”
Avenija: “To pojasni, zakaj vam pravijo, da ste bolj zvezdnik in manj predsednik.”
Pahor: “[smeh] Ja, to pojasni skoraj vse.”
Lepa in odkrita prispodoba tega, kar želi biti predsednik. In lepa prispodoba tega, kar želi biti kot oče. Pahor je kot oče Ronaldo, ne Messi. In verjetno tudi kot predsednik.
Avtoritetna funkcija
Poškodbe pri športu so v predsednikovi joie de vivre samo minorna epizoda, ob kateri je treba zamahniti z roko. Tudi če gre za sinovo.
Avtoritetna funkcija predsednika je s tem popolnoma zanikana: če bi od njega pričakovali, da daje zgled državljanom s stališči, ravnanji in osebnim obnašanjem, se to ne bo zgodilo. Svoj populistični flirt je prenesel tudi na družinska razmerja. On pravzaprav ne želi biti zgled nikomur v državi. Niti svojemu sinu.
Ilustracija njegove popolne odpovedi funkciji avtoritete, vključno z osnovnimi uzancami obnašanja v družbi, je tudi njegovo prostočasno rekreiranje. Ki mu sicer posveča enormno časa. V tem članku v Žurnalu24 so razkrili, da je dan po Putinovem obisku predsednik že pritiskal na pedale svojega kolesa sredi Ljubljane — vendar brez čelade in s slušalkami v ušesih. Kot da bi mlade želel podučiti, kakšna je ura varne vožnje s kolesom. Ker kul si brez čelade in ko poslušaš glasbo tudi ne kolesu.
Ne verjamem več, da gre za naključne zdrse. Pri Pahorju gre za sistematično sledenje populističnim principom.
Zanimivo bo spremljati konflikte med Pahorjevimi tremi principi samodokazovanja: idealizacijo predsednika v režiji tabloidnega novinarstva, emocionalno potenciranim senzacionalizmom, ki največkrat ne prenaša idealizacije, in kritično analizo predsednikovih upodobitev, ki ne prenaša ne prvega ne drugega.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 7. avgusta, pod naslovom Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.