Tožba podložnice kraljice Pošte: Pa naj jedo kuverte!

O Pošti Slovenije sem pisala že dvakrat — Dobronameren nasvet Pošti Slovenije, naj se pogleda v ogledalo in Pošta (Carinska pošta) nad državljani izvaja administrativni mobing —, pa nič ne pomaga. Tokrat je zagotovo zadnjič. Prisežem! Zakaj bi trošila čas za nekaj, kar nima učinka?

Kljub številnim kritikam različnih avtorjev in piscev v različnih medijih Pošta Slovenije očitno ne načrtuje nobenih sprememb kulture, imidža in načina delovanja.

Poznam kar nekaj velikih domačih poslovnih sistemov, ki so ostanek minule slovenske podjetniške kulture. Toda tako globoko v preteklosti kot Pošta ni obtičal nihče — razen nekaterih v javnem sektorju.

To, da je Pošta Slovenije največja prodajalna čudaštev in svaštarnica ponudbe brez koncepta, mi ni potrebno posebej in ponovno poudarjati. Do danes ste to že zdavnaj ugotovili, če le zaidete tu in tam v katero od vaših bližnjih enot.

Za ceno niti ne vprašamo

Zaradi zmanjševanja števila zaposlenih je zdaj na večjih poštah ostalo veliko okenc — toda ljudi za njimi je ostalo le malo.

Žalostno je gledati pošto s šestimi okenci, za katerimi aktivno deluje samo ena uslužbenka, druga pa ima svoje okence zaprto in nekje tam zadaj nadleguje tipkovnico svojega računanika za kdo ve kaj. Pri tem pa ji je popolnoma vseeno, da za drugim, edinim aktivnim okencem v poslovalnici stoji deset ljudi, ki bi radi pri njih čim hitreje potrošili nekaj svojega denarja in se odpravili po svojih bolj pomembnih opravkih.

Sploh ne gre samo za provizijo za plačilo položnice. To v resnici ni žalostna podoba, ampak v poslovnem smislu povsem neprimerna — ker kaže pišmevuharski odnos do posla in ljudi.

Čakajoči so stranke. So kupci, ki jih odgovorna in zrela podjetniška miselnost postavlja na prvo mesto. Potrošnik je kralj. A ne na naši Pošti. Tam še vedno velja, da je pošta kraljica, mi, stranke, pa smo podložniki, ki vdano upamo, da bodo za nas v razumnem času opravili storitve, ki jih ne moremo ali nimamo priložnosti opraviti drugje. Za ceno niti ne vprašamo.

Vsaka pošta živi v svojem IT svetu

Zanima me, kako na naši pošti postavljajo in merijo standarde učinkovitosti. Če je to čas, ki ga uslužbenci smejo porabiti za določeno storitev, jih obveščam, da morajo te standarde revidirati, ker niso več v skladu s sodobnim načinom življenja. Še posebej pa ne poslovnega.

V poštni računalniški sistem sem želela vnesti podatke za izdajo uradnega računa, kadar pri njih opravljam storitve, recimo pošiljam pošto. Z gospo poštarico sva se nekaj minut pošteno mučili, da sva moje osebno ime in dva priimka, dvobesedno ime firme in naslov, ki poleg ulice zahteva spet tribesedno ime kraja, vnesli v sistem.

Ta procedura zahteva ne samo tipkanje, ampak tudi klikanje v pravo vrstico. Ni me dobro slišala, pa tudi moj drugi priimek ji nikakor ni stekel po pravih tipkah. Še danes je zapisan narobe.

Po tem mučenju, v katerem se človek dejansko počuti bedno, pa sem osupla ugotovila, da vnos podatkov v eni poštni poslovalnici ne pomeni, da bo te podatke videla in uporabila tudi gospa poštarica v drugi poslovalnici. Niti približno. Na drugi pošti moram ponovno skozi isti proces. Enako na tretji. Pa na četrti. Baze podatkov njihovih poslovnih kupcev/strank očitno niso med seboj povezane.

Ješešmarija, katerega leta smo? 2016!

Poslovna priložnost

Za tehnološko zaostalost Pošte Slovenije se splača vedeti že zato, ker bi to lahko bila odlična poslovna priložnost za podjetja, ki se ukvarjajo s sistemskimi integracijami. Zato prosim vse zaineresirane, da Pošti Slovenije pošljejo ponudbo, kako videti en vnos podatkov na vseh ekranih v vseh poštnih poslovalnicah v Sloveniji.

Pisanje o Pošti Slovenije me ne osvobaja stiske in jeze zaradi tega, kako ta sistem deluje in kako izgleda. Jaz si v resnici želim videti odlično in sodobno slovensko pošto, ki bi delovala na način, kot da ima na trgu hudičevo ostro konkurenco. Pošta Slovenije bi bila lahko odličen center za vse vrste komunikacijskih storitev.

Zato sem z zaskrbljenostjo in žalostjo spremljala informacije o požaru na strehi njihovega poštnega centra na Viču v Ljubljani. Toda jeza je vedno močnejša od zaskrbljenosti zaradi zoglenele strehe.

Včasih je hišo bolje porušiti do temeljev, da lahko potem zgradiš boljšo. Ker obnavljanje in flikanje pri Pošti Slovenije očitno ne bo delovalo.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 6. julija, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Prisežem, da zadnjič pišem o Pošti Slovenije. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.