Dost mam! Rabim remont. (Vse za kolumno.)

Telo se upira, glava nori, jaz pa še kar rinem. Gledam TV, berem novice, mrzlično iščem temo za pisanje. Na hitro preletim, kaj se mi je dogajalo, kje sem bila, s kom, kaj je kdo rekel…

Tisti nerodni trenutek, ko bi lahko bilo karkoli, ampak res karkoli uporabno za tedensko kvoto besed. Vse za kolumno. Norost, hitrost in mrzlica se mi spreletavajo po  glavi. Kot da bi vsa domača zračna flota naekrat zabrnela na nebu.

Razmišljam, potim se, oči so na pingpongu, srčni utrip je povišan, holesterol od stresa narašča, še celulit se matra, čiki zginevajo, kot da sem čarovnica. Sedim pri miru, ampak v moji glavi je vse na fast forward. Kaj mi je že povedala moja draga prijateljica? Zelo intimno je. Je uporabno za pisanje? Nekaj bi se zagotovo našlo. Katastrofa, izdala bi jo za eno kolumno.

Gledam filme ponoči — pa ugotavljam, da gre za ponovitve in da to res ni uporabno za kolumno. Naj računam, da vsi vse hitro pozabijo in pišem o nekem starem filmu?

Človek zgleda zdrav

Hmm, je kaj uporabno iz mojih drugih tekstov, na katerih intenzivno delam? Joj, kaj pa če ljudje res berejo, kar napišem? Hudo je, če kradeš drugim. Nič manj huje ni, če kradeš sebi, se ponavljaš.

Panika. Res. Čisto ta prava. Gledam TV, pogovorne oddaje in tiste, ki jih odločno preveč predvajajo o slovenski osamosvojitvi. Kot da smo se deset let resno bojevali na več frontah. Kot da je vojna radikalno posegla v naša življenja. Samo še smetarjev, ki so takrat čistili ulice, niso našli, da bi jih kaj vprašali. A so nori?!

Začela sem gledati intervju s človekom, ki bi moral biti v zaporu. Govori o tistih desetih dneh. Ne morem. Človek, opustošil si narod, zakockal veliko. To je tvoja edina zasluga. Če bi res imel občutljivo srce, bi te ob tem samo zvilo. Zgleda zdrav. Namesto v zaporu sedi na TV v prime time terminu.

Pri vseh teh dilemah, o čem naj pišem, naj gledam zdaj še nekaj, kar mi bo prav gotovo povzročilo katastrofalne zdravstvene posledice? Za tri odstavke neke štorije, za katero obstaja kup strokovnjakov?

Gola Melania

Melania Trump se je nekoč fotografirala gola. So what? Lepa je. Še dobro, da se je. V čem točno je problem? Aja, ni ga. 

Tvitnem nekaj o seksu in domači politiki. Hočem preveriti, ali je morda tu kaj za glodat. Vse za kolumno. Naj bo na podlagi tviteraških prebliskov. Odlični so. Po nekaj replikah in mojih odgovorih se mi ne da več. Jebanje v glavo — kar naj bi bila prva reakcija na seks in politiko — ni seks. Ni seksi.

Gledam spletne strani, kdo vse je bil v vladi. Ne najdem niti enega tipa, za katerega bi rekla: opa, ta pa ni švoh… Okej, se ga spomnim, ga najdem, ampak to je kvečjemu za nekaj stavkov. Nekdanji poslanci in nekaj poskusov, masaža pri starleti, okej, blagor njim, ampak štofa, škandala, žgečkljivosti pa premalo.

Kam sta me pripeljali poletna vročina in zmahana glava?! Resno razmišljam o stvareh, ki se mi ne zdijo pomembne!

Mačizem in seksizem poslancev smo že obdelali. Res pa je, da ne smemo kar takoj izklopiti GPS.

O kulturni politiki ni seksi pisat. To ni téma. To je temà. Pravaprav niti ne vem, ali še sploh obstaja.

Polno prazna glava

Telo nori, glava je še vedno polno prazna. Zelo brni, ampak nič uporabnega. Odpeljalo se mi je, meša se mi.  

V stiski in ihti ne vem več, kaj me bolj jezi. Srčno opustošeni kockar? Klepetanje vsevprek v TV oddajah? Slabo zrežiran državni udar v Turčiji? Témi splava in družine sta spet v zraku.

V Kopru sem videla veliko pokritih, od tal do glave oblečenih žensk. Gledala sem jih s praktičnega stališča. Vroče je, one pa v žakljih okrog hodijo. Ene nekaj korakov za moškimi, druge vzporedno z njimi. Ene v pustih barvah, druge elegantne. Njihova stvar, njihova vera, njihova moda.

Pa mi je bilo vseeno nelagodno. Je njim nelagodno, ko vidijo mene, poletno oblečeno? Se s tem sploh ukvarjajo? Morda so se tako pač odločile. Morda jim ustreza. Hvala bogu, se jim vidijo vsaj še obrazi. Obsežna, pereča tema, o kateri bi se morala temeljito, ne samo histerično naguglati, informirati, podučiti.

Ni fer

Ne bom padla v lastno past in nekaj na hitro napisala. Pa še besno bi bilo, brez distance in razgleda, ker se mi pač mudi in moram napisat kolumno. Nimam časa in potrpljenja, da bi se tega lotila. Ni fer.

Vedno več napisanih besed naenkrat ni več garancija, da sem dobro naoljena mašina, ki teče neglede na vse. Avtomatizem, sposobnost detektiranja, diagnosticiranja — ali je nekaj slabo, dobro, primerno ali ne — so kot pokvarjen avto. Sopiham in ropotam. Pokazali so se stranski učinki poletnega dela. Čas je za lenobo. Telo se je uprlo. Reklo je, da ne more več. Dovolj je. Glava naj neha brneti, daj mi mir, ohladi se. Pojdi na otok. Spi, jej, plavaj, hodi, beri, spi. Rabiš remont.

Šele potem boš ločila zrno od plevela. Jasno ti bo, kaj je res problem, kaj je samo provokacija, kje so biseri in v kakšnem stanju so svinje. Tiste za na krožnik ali one druge.