Fine cunjice in cipelice: Počitnice v Beogradu in srbski finger food

Sedim na najlepšem možnem placu. Ki ni moj. Kar ni slabo, ker bi potem morala vsako jutro zalivat drevje na parceli, vsaj enkrat na teden strgat mah iz bazena, poslušat tečne turistke, ker ne delamo frišnih smutijev, ker fige še niso zrele in ker so jih požrli komarji.

Je pa lepo. In zasluženo. Po več kot 2.000 kilometrih sva prispela na plažo. Kot je Slovencem znano, po bližnjici ne prideš nikamor. Duša nam ne dá, da bi se usedli na avion, se zavalili na plažo in šteli prazne flaše pira pri nogah. O, ne!

Po napornem preteklem letu sva končno dočakala počitnice. Že od zimske Tajske in naporne Kambodže naprej sva planirala poletni dopust v Grčiji. Vse sva naštudirala, dokler se nisva v nekem trenutku odločila, da pa res ne bova več backpackala pri 35°C. Trajekt te izpljune na pomolu, potem pa nahrbtnik na ramena, hladilno skrinjo v roke, marelo pod pazduho in ležalki pod drugo.

Ne. Ne dá se nama. V hotelu pa tudi ne bova. In se na Mikonosu grebla za modre polkne na fotografiji. Ni šans.

YU Monopoly

Zato sva zakurbala avto, nabasala vanj pol stanovanja in obesila na obešalnike fine cunjice in cipelice. Kajti pred nama je bil trip proti soncu.Mama mi je morala v kleti poiskati stari Monopoly, da sem obudila spomin na vse hotele, ki sem jih včasih gradila po vsej Jugoslaviji, in na jezera, kjer sem imela postavljene hiše.

Zato je bila najina prva destinacija Beograd. Malo zaradi Monopolyja, malo bolj zaradi prijateljice, ki živi tam, malo pa tudi zaradi čevljev. Čevljev beograjske oblikovalke Ive Ljubinković, zaradi katerih sva na meji s Srbijo stala več kot dve uri.

Nepregledne kolone gastarbajtarjev so se vlekle od hrvaške do srbske meje. Kjer se je kaos v resnici šele začel. Najprej sva spustila pred sebe eno revico v avtu brez klime in si prepevala komad Esada Babačiča Usro se i platio. Potem sva prosila dva Bosanca — pardon, Bošnjaka —, da naju spustita v svojo kolono, pa sta nama gladko stisnila sredinec. Suckerja! Na koncu je polovica folka porivala avte na razbeljeni vročini, ker so jim stare limuzine zakuhavale kot piskri v študentski menzi.

Dunje na Skadarliji

Nisem jugonostalgik. Nikoli nisem čutila želje po spoznavanju naših bivših bratskih republik. Ampak Beograd me je takoj začaral.

Predvsem sva postala frenda po dveh dunjah na Skadarliji. Kelnarji se niso izneverili svojemu slovesu: s kamenim licem so stepali stokrat prežvečene šale in niso skoparili s komplimenti na račun najinih zmatranih frisov.

Njihov preverjeni prezir do gostov pa še zmeraj šišajo muzičari. Svoje tamburice so nam tiščali pod nos, zraven strašno žalostno vekali in še bolj strašno hitro žgali po strunah. Vsi gostje v lokalu so se delali, da imajo vklopljeno storitev EU Srbija in so noro nujno tipkali po telefonih.

Vsi razen Milana. Bolj ko sem lezla pod mizo in se izogibala nataknjenemu očesu tamburaša, bolj je on navdušeno ploskal in imel na koncu še glasbeno željo! Samo čakala sem, kdaj jim bo prilepil 100€ na čelo in nama zrihtal male temne sence, ki bi naju zasledovale naslednja dva dni po Beogradu.

Takrat mi je bilo jasno, da moj frajer ne nese več kot dve šljivi. Dokler nisem še sama vstala in sem morala pošteno naciljati po sredini ceste proti domu.

Nos za žur

Nujno sva rabila počitek, ker naju je zvečer čakal razburljiv večer u gradu. Prijateljica nama je sestavila najbolj aktualen beograjski urnik. Ona je znana po tem, da se svet vrti okrog nje. Ko je živela v Ljubljani, je poznala vse, ki jih je bilo treba poznati. Vedela je, kdaj je bilo treba iti kam žurat in komu se je treba pred vrati prilizovati. Imela je vse zlate kartice za diskoteke in vstope na VIP vhode (ko so ti še obstajali). In kar je napomembnejše, vsi so poznali njo!

Ne vem, mogoče imajo te priseljene punce nos za žur. Mogoče jih življenje v tujem mestu prisili, da so vedno z vsem na tekočem. Mogoče pa je samo balkanska mentaliteta tista, ki jih sili ven. V lajf. Med nove ljudi. Ali pa si mogoče samo iščejo fante. Kaj pa jaz vem.

Vem samo, da je bila moja Ruža vedno iskreno besna na Slovence, ki se jim je zdelo samoumevno, da ženske same nosijo vreče krompirja v peti štuk. “Jao, kaj takega se v Srbiji ne bi zgodilo! Tam je ženska gospa, ne pa fizikalac,” je rekla, z obžalovanjem pogledala svoje lepe nohte in lupila krompir naprej.

Srbski finger food

Tudi tokrat se ni izneverila.

Jaz sem se spotikala čez lastne podočnjake, Ruža pa kot iz revije. Čisto frišna, lepo navita, v štiklih z vrtoglavo peto je prekrižala svoje seksi noge in nonšalatno naročala. Srbski finger food. Restavracija se imenuje Ambar in so jo postavili ob bok vsem trendovskim restavracijam v bivših skladiščih ob Savi. Minimalističen ambient, poln seksulj in prvovrstnih srbskih tapasov.

Ideja, ki bi ji lahko v Ljubljani marsikdo sledil. Namesto, da nas utapljajo v tonah čevapov in pleskavic, bi nas lahko presentili z več hodi različnih, nadgrajenih in v celofan zavitih srbskih specialitet. Kajmak z lešniki je zagotovo korak naprej od žarkega kajmaka, ki ga pri nas radi počijo ob čebulo.

Na splavu

Večer smo nadaljevali na splavu. Jaz sem si žure na splavih vedno predstavljala kot gasilske veselice v Dravogradu. Razmajane klopi, mize z zenfom in polito rakijo, stare pevaljke na mizah in Pepijev fuzbal za šankom.

Jao, kako sem se uštela. Trenutno najimenitnejši splav se imeju Lasta. Hostese so bolj fine od stevardes na Air Serbia. S speglanimi lasmi, ki so si jih non-stop metale čez ramena. Če Srbkinjo ostrižeš, si lahko dá samo štrik okrog vratu. Kako so ponosne na svoje pričeske! Menda grejo vsaj dvakrat na teden na fen frizuro k frizerju. Ne pa kot me, slovenske kmetice, ki si jih same cvremo vsak ponedeljek pred službo…

Na poti domov je skoraj prišlo do mendarodnega incidenta, ker naju je taksist gladko nategnil z 10€. Ampak sva jezo utopila v eni dunji pred spanjem in se zjutraj zbudila temu primerno zjebana.

Leskovački voz

A ko so u pitanju cipele, sem budna, čila in jasna tudi sredi noči. Na žalost do ABO+Ane nisem šla ponoči, ampak v vrelem dopoldnevu, ko se je še asfalt topil, in prišla do štacune kot povožena mačka.

Kar je po drugi strani še dobro. Ker če bi bila pri močeh, bi kartico speglala še za kaj drugega kot seksi mokasine.

Pot sva nadaljevala preko Leskovca. Kjer sem spezala na leskovački voz. Kar v resnici ni noben dosežek. Na parkirišču sva našla vsak svojega bivšega jugeca, ki sva ga vozila po koncu srednje šole. Potem sem splezala še na najboljše čevape v lajfu. V resnici sem se malo zafrknila, ker nikjer drugje ne bom jedla tako dobrih. Še dobro. Moje plažne uniforme tega ne bi prenesle. Klinc, pa saj nisem več hostesa. Pardon, stevardesa.

Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 3. avgusta, na avtoričini spletni strani Moj B®log na pizdun.org pod naslovom Monopoli trip. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.