Mala šola avtoritete
V zadnjem tednu sem imela priložnost ali bolje izziv, da sem veliko delala z osnovnošolskimi otroki na poletnih dramskih delavnicah. OMB! Groza…
Izkazalo se je, da sem totalni softič in da nimam izoblikovane prav nobene metode, kako jih pripraviti do tega, da bodo dali mir in se posvetili nalogi. Veselo so skakali okrog mene in izživljali svoje endorfine, jaz pa sem se neuspešno trudila, da bi jih umirila, ne da bi pokazala svojo nemoč. Nisem povzdigovala glasu. Nisem grozila: “Policaji bodo prišli pote! Poslala te bom domov! Poklicala bom starše in potem en mesec nič televizije!”
Ne znam in nočem se dreti. Ne znam in nočem se posluževati metode nagrade in kazni. Kaj mi torej preostane? Kako naj bom avtoritativna do te mere, da bodo stvari opravljene in da po petih urah ne bom izčrpana, kot bi delala dvajset ur?
Če učitelj reče, da ima rad otroke, laže. Ali pa še nikoli ni vodil delavnice, polne neukrotljivih kričačev.
Vsi smo v istem čolnu
Starejše je treba ubogat. Starejše je treba spoštovat. Te zapovedi odzvanjajo v meni od rosnih let, nikdar pa jih nisem popolnoma razumela. Zdaj bi bila vesela, če bi držale nepreklicno in za vse. Ker sem v vlogi, kjer igram starejšo, avtoritete pa ni.
V moji družini se nismo nikoli igrali zločina in kazni. Nikoli nisem bila tepena. Nikoli se ni nihče zadiral name, če je bilo karkoli narobe. Če se je kdo drl, sem bila to jaz. V ihti. Ampak načeloma smo se vse zmenili lepo in tekoče brez stranskih učinkov, ki bi povzročili hipotetične travme iz mladosti.
Že zelo zgodaj sem ugotovila, da spoštovanje ljudi, tudi starejših, ni samoumevno in utemeljeno na privzetih formulah — da je nekdo bolj pameten samo zato, ker se je rodil nekaj desetletij prej. Poznamo genialne otroke in neumne starce. To je dejstvo. Seveda je treba spoštovati vsako živo bitje. Že zato, ker smo vsi v istem čolnu. Ampak s tem se vse skupaj tudi konča.
Zdaj se mi svita, kako so se morali počutiti profesorji, ki so po mojem na šest metrov od table do zadnje klopi vohali našo nezainteresiranost. Vsa čast tistim, ki so imeli trdo kožo ali pa so znali dobro skrivati nezadovoljstvo. Res pa je, da nikoli nisem bila nesramna. Nikoli nisem drugih hujskala k uporu.
Slova in gefa
V osnovni šoli smo imeli nekaj učiteljev, ki so bili pravi antijunaki koncepta, da je treba biti do starejših in avtomatsko nadrejenih spoštljiv. Ne moreš se zgledovati po zanikrnem zgodovinoslovcu, ki med odmori puši travo za šolo in si ob petkih podaja litrco s prvimi letniki v želji, da bi se pomladil za 15 let. Še težje se zgleduješ po zafrustrirani kričulji, ki med napadi besa, da je nihče ne posluša, meče ključe po učilnici.
Edina dva profesorja, do katerih sem dejansko začutila spoštovanje, sta bila za slovenščino in geografijo. Čeprav ni imela moči in glasu, da bi nas mirila, se je ga. Slovnica vsaj izdatno posvečala tistim, ki smo kazali zanimanje — in talent, po njenem —, in se trudila, da pri pisanju spisov in na tekmovanjih iz nas izvleče največ, kar lahko. Za to sem ji še danes hvaležna.
Drugi primer pa je bila učiteljica ga. Zemlja, ki je izgledala — in tudi bila — precej stroga in toga. Ampak fer. Zgledujoč se po filmu, v katerem dá Michelle Pfeiffer vsem pozitivno oceno, problematični učenci pa se morajo samo potruditi, da jo obdržijo, je vsakemu nalimala eno debelo petico v redovalnico. Verjemite, to je bila krasna spodbuda za tiste, ki v življenju še niso bili ocenjeni z več kot 3. Z enim samim pogledom je znala pričarati mir v razredu. O njej sicer nihče ni govoril s pretirano ljubeznijo, nihče pa je tudi ni zajebaval. Prihranila si je ogromno živcev.
Oh, kako rada bi imela te njene sposobnosti. Kar je pri delu z otroki, ki ne sodelujejo, najbolj zoprno, je feeling, da si nesposoben. Ne samo, da jim nisi vzor, ampak predvsem kot pedagog pri temi, v kateri sicer blestiš.
Teater in fuzbal
Kako krotiti vsega naveličane kričače, ki se jih ne smeš niti dotakniti in ki jim na vsako uro in pet minut pripada odmor za prigrizek?! Zavedajo se, da imajo vso moč na tem svetu, in to tudi s pridom izkoriščajo.
Kdo bi jim zameril. Večina najbrž niti noče biti tukaj, v poletnem klubu, kjer jih vse spominja na šolo. Raje bi bili na počitnicah, daleč od učilnic, v objemu staršev.
S tistimi, ki je tema zanima, ni težav. So izredno odzivni in kreativni. Delati z njimi je pravi užitek. Problem je s tistimi, ki jim gledališče pomeni toliko kot meni fuzbal in ki s svojim kdaj-bo-že-konec odnosom hočeš-nočeš okužijo sicer produktivno atmosfero skupine.
Za take primerke porabiš trikrat več energije, izkupiček pa je enak nič. Ampak ignorirati jih preprosto — ker ni preprosto! — ne moreš, saj so preglasni in zapolnijo cel prostor. Dirjajo naokrog, iščejo pozornost, nagajajo drugim.
Ommmmm
Pri vseh srednješolskih predmetih — z izjemo sociologije, slovenščine in angleščine — sem se sama počutila podobno. Kot da ne spadam tja, kot da je vse skupaj izguba časa. V zvezke sem pisala vse živo, samo snovi ne.
Zdaj se mi svita, kako so se morali počutiti profesorji, ki so po mojem na šest metrov od table do zadnje klopi vohali našo nezainteresiranost. Vsa čast tistim, ki so imeli trdo kožo ali pa so znali dobro skrivati nezadovoljstvo. Res pa je, da nikoli nisem bila nesramna. Nikoli nisem drugih hujskala k uporu.
Kakorkoli že: čeprav rada delam z mladimi, ki tako kot jaz ljubijo teater, sem vesela, da je poletne šole konec.
Šola življenja, ki se nikoli ne konča, pa preverja meje moje potrpežljivosti še naprej. Zato pozor: vsi, stari med 5 in 12 leti, ki kažete nagnjenje h kričanju, skovikanju, skakanju, se me prosim do nadaljnega izogibajte.
Ommmmm.