Samomor iz zasede na televiziji: TVS, don’t amBUSH that PUTIN!

Ko sta se George Bush mlajši in Vladimir Putin junija 2001 srečala na Brdu, sva z Matevžem Medjo zmagala na natečaju Urada za informiranje za celostno podobo tega dogodka.

Matevž je odkril — kot zna le on —, da je zadnja latinična črka priimka ameriškega predsednika obenem tudi zadnja cirilična črka priimka ruskega predsednika. Tako sta se spodaj ležeči Bush in in desno stoječi Putin še pred Brdom srečala v tej črki H desno spodaj.

Z malo domišljije pa se je v desnem spodnjem kotu dalo tudi v nasprotni smeri urinega kazalca prebrati “SHИT” (SHIT) — ostala sta le “ПУ” (PU) in “BU”.

Ne rečem, da je bilo tako mišljeno, a je bilo vseeno hecno. Sva pa takrat predlagala — in Urad je to tudi natisnil! — majice s kratkimi rokavi z napisom, ki je bil premetanka obeh priimkov: “Please, do not PUSH that BUTTON!”

Čeprav je šlo zelo zares in sta bila “najmočnejša človeka na svetu” kar dva, smo se še vedno lahko malo hecali, mislili s svojo glavo in v skladu s tem dizajnirali.

Padanje standardov

Ko sem to soboto gledal prenos na TV Slovenija, se mi je kar malo kolcalo po starih časih.

Razumem, da ima vrhovni Rus veliko sovražnikov in da ima varnost nedotakljive protokole. To mi je jasno, odkar so nas na sever Kosova vozili v neprebojnih jopičih z armiranimi jeepi in z dvema krepkima fantoma spredaj.

Ne morem in nočem pa razumeti, da je lahko nacionalna televizija države gostiteljice tako nemočna, naivna in v skrajni konsekvenci slaba ob soočenju s takšnim dogodkom, kot je osemurni obisk ruskega predsednika.

Nekatere stvari so posledica nepravočasnega in ne dovolj domišljenega načrtovanja, druge pa strmega padca standardov novinarskega poročanja in uredniškega dela.

Verjamem, da znajo na TV Slovenija vsako očitano zagato opravičevati z varnostnimi protokolih ali protiargumentirati z visoko gledanostjo. Ne morem pa si kaj, da bi ne opozoril na najbolj groteskne trenutke tistega sobotnega popoldneva, ki sem ga — ja, tudi jaz — preživel pred TV ekranom.

Ekstenziven live coverage

Temeljna napaka, ki priča o nesorazmernosti namena in učinka, je sama odločitev za ekstenziven live coverage. Glede na pregovorne zamude ruskega predsednika bi TVS naredila veliko bolje, če bi se odločila samo za prenos izpred Ruske kapelice, druge highlightse pa združila v studijski večerni special.

Ko so ugotovili, da ne bodo imeli privilegiranega dostopa do live slike — iz kateregakoli razloga že —, bi bilo to zanje ne samo bolj varno, ampak tudi bolj pošteno do nas gledalcev.

Problem namreč ni bil toliko v tem, kako bodo zapolnili prazne trenutke. Navsezadnje so imeli na razpolago dovolj kompetentnih, nekdanjih in sedanjih dopisnikov — pri čemer je z občutkom za realnost, ki si ga ni pustila zvleči v evforijo, izstopala seveda Vlasta Jeseničnik.

Problem je bil skratka predvsem v odsotnosti sprotnih, relevantnih informacij. Če si nacionalka in če prenašaš v živo, si pač ne moreš privoščiti, da ne bi vedel, ali je obiskovalec v letalu, ki pristaja pred našimi očmi, ali ni. Vseeno je, kako dobiš to informacijo, samo dôbi jo — in ne priznaj gledalcem, da tega ne veš.

Mojca Širok se je poskušala iz te zagate reševati z domnevno podobnostjo položaja nas doma in nje v studiu. Ampak sorry, to ni Veliki Brat, kjer bi bili vsi del istega poležavanja. Vaše delo je, da nam poveste in po možnosti pokažete, česar ne vemo.

Paparaco na mopedu

Druga najnižja točka so bile tiste kot večnost dolge minute, ko je kamera nacionalne televizije kot kak paparaco na mopedu čakala na ovinku kranjskogorske ceste, kjer pa je ujela samo dva policaja. Zato je poročevalka morala med vsakim javljanjem licitirati vrednost Putinove limuzine, ki naj bi vsak čas pripeljala mimo.

Nisem strokovnjak za predsedniške limuzine. A če enkrat slisiš, da je vredna 100 milijonov, drugič 150 milijonov, potem pomisliš, da je na eni strani nekaj ničel preveč, na drugi pa kakšen kolešček premalo.

Po tej z ničimer upravičeni evforiji — ko so jim “dovolili poročati” z bližnjega nadvoza — sem si zastavil en sam, enostaven kriterij: ali bomo ob izstopu iz limuzin pod kapelico deležni bližnjega plana srečanja dveh predsednikov?

Seveda ga nismo bili. Vsaj ne v živo. Kamere TV Slovenija so bile že spet med drevjem kot zadnji paparaco, vse dokler se nista predsednika sama povzpela do kamer na prizorišče slovesnosti.

Tudi tam se je nekaj najbolj ekskluzivnih trenutkov — ko se je Putin prekrižal pred vencem in pravoslavna liturgija z izjemnim zborom — zgodilo bolj po naključju kot pa s premišljeno dispozicijo kamer in režijo prenosa. Ko pa so se zavedli kamer, so nam prodajali sončni odblesk skoraj kot božje oko.

Kvazidrama

In še zadnji detajl: količina špekulacij, ki jih je z Brda sporočala urednica, je imela več opraviti s pripisovanjem teže temu, o čemer v resnici niso imeli zadostnih informacij. Po principu: bolj ko poročam dramatično, bolj sem pomembna.

Toda če tak ton poročanja ni podprt z dejstvi — pa če bi bil vsaj dan, dva pozneje — ostane vse skupaj kvazidrama, na las podobna tistemu čakanju v zasedi ob cesti. 

Zato bi za sobotni TV prenos Putinovega obiska — brez relevantnih informacij in s predimenzioniranjem trivialnosti — najraje opisal z znanim slovenskim oksimoronom: samomor iz zasede.