Sirci v mojem stanovanju živijo zastonj. Država zanje ne plačuje najemnine.

Najbrž ne bo nikogar pretirano začudilo, če povem, da šest od manj kot 30 Sircev, ki so v Sloveniji pridobili status begunca in s tem povezane pravice, živi v stanovanju, ki ga oddajam.

Komentarje bom preskočila. Dovolj sem jih bila deležna že med iskanjem najemnikov. Šlo je brezsramno izražanje protibegunskih čustev bolj ali manj izobraženih, a tudi bolj ali manj ksenofobnih Slovencev. Od katerih imam nekatere tudi rada. Celo zelo rada.

Tega teksta pa ne pišem zaradi njihovih ponesrečenih komentarjev. Ampak zaradi države. Ki bi v skladu s sprejetimi pravili in obveznostmi za begunce morala finančno poskrbeti. Del te dolžnosti je tudi plačevanje najemnine.

Najemnine za sirske begunce, ki živijo v mojem stanovanje, pa država ne plačuje. Natančneje, že drugi mesec je ni plačala.

Kar pomeni, da sirski begunci že drugi mesec živijo v mojem stanovanju zastonj. Na moje stroške.

Toleriram

Kar sicer ni praksa, ki bi si jo želela. Ali ki bi si jo lahko privoščila. Ker si je ne morem. Kar se med drugim kaže tudi v tem, da si dopust lahko privoščim le z izposojenim denarjem.

Kljub temu pa neplačevanje najemnine za moje begunce zaenkrat toleriram. Toleriram jo zato, ker se mi sirska družina, ki v mojem stanovanju živi, smili. Po pogodbi bi jih lahko postavila na cesto.

Kaj bi to za njih pomenilo, si lahko približno predstavljam. Po vsem tem, kar so doslej prestali in doživeli — tudi v Sloveniji —, jim tega res ne bi privoščila.

Pomisleki do države, ne do Sircev

Ko sem iskala najemnike in se nazadnje odločila, da ga oddam družini sirskih beguncev, sem glede na dejstvo, da bo najemnino za njih plačevala država, imela resne pomisleke. Nisem imela pomislekov zaradi beguncev. Ampak zaradi slovenske države.

Glede na to, kar o njej vem, in iz osebnih izkušenj se mi ne zdi zanesljiv in verodostojen partner. To je bil edini pomislek ob odločitvi, da za najemnike vzamem družino sirskih beguncev.

Potem je seveda nastopila samokorekcija. V smislu, da pretiravam. Da se slovenska država s tem vendarle ne bo igrala. Da se ne bo izogibala svojim obveznostim. Da tako daleč za tako malo denarja vendarle ne bo šla. Itd. In tako sem se nekako prepričala, da naj slovenski državi vsaj malo zaupam.

Kar se je očitno izkazalo za napako. Slovenska država je naredila točno to, kar sem od nje prvotno in impulzivno pričakovala: da ne bo plačevala svojih obveznosti.

Neplačevanje opravičujejo z vrsto pojasnil. Med drugim tudi s tem, da je zdaj poletje. Da so počitnice. Da ljudje z ministrstva hodijo na dopuste. Itd. Torej z argumenti, ob katerih človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal.

Je treba na sodišče? Je potreben škandal?

Ker navsezadnje ne gre zame. Ne gre za to, kdaj bom denar dobila. Da ga slejkoprej bom, sem namreč še vedno prepričana. Ne gre zame. Gre za begunce. Gre za to, da država do njih — in ne do mene — ne izpolnjuje svojih obveznosti. Ker so uradniki na dopustu!

Gre pa tudi za to, koliko Slovencev in Slovenk bo še pripravljenih imeti sirske begunce v svojih stanovanjih na lastne stroške.

Kolikor vem, je ljudi, ki so na oddajanje stanovanj beguncem sploh pripravljeni pomisliti, že tako ali tako zelo malo. In še manj jih bo, ko bodo izvedeli in/ali na lastni koži občutili, kako slovenska država izpolnjuje svoje obveznosti pri plačevanju. Bojim se, da se bo število tistih, ki bodo pripravljeni sodelovati v tovrstnih aranžmajih, približalo ničli. Čeprav ta številka že zdaj ni veliko večja od ničle.

Razmišljam, kaj v tej situaciji storiti. Pa ne zato, da bi dobila svoj denar. Ki ga bom enkrat že — seveda brez obresti, kot se za slovensko državo spodobi.

Razmišljam, kaj storiti, da se sirskim in drugim beguncem to ne bo dogajalo po zaslugi slovenske države. Je treba pisati v časopise? Tuje časopise? Je treba na sodišča? Mednarodna sodišča? Je treba narediti škandal? Nacionalni? Ali mednarodni? Ali kaj?