Putin je prišel povedat, da je Rusija del prihodnosti Evrope
Ko so se odnosi z Rusijo nazadnje zaostrili, sem napisal kolumno, v kateri sem zagovarjal članstvo Rusije v EU. Ne, ni bil cinizem. Če dobro premislimo, je EU pod preprogo pometla spore med srednje- in zahodnoevropskimi državami, med veliki državami kot Nemčija, Francija in Italija. V tem smislu evropski projekt ni dokončan. Spori so ostali na mejah velike evropske sile, ki ni članica EU — Rusije.
Ali je njeno članstvo ali vsaj približevanje realno, je seveda vprašanje. Nekateri pravijo, da gre za državo iz neke druge, pravoslavne civilizacije. Drugi, da je prevelika. Tretji, da se obrača proti Aziji. Četrti, da se grdo obnaša, ko poskuša nadomestiti ozemlje, izgubljeno po porazu v hladni vojni.
Ampak če pogledamo na zemljevid, je Rusija evropska država.
Rusija seveda ni Črna gora, da bi “prosila” za članstvo. Daje pa namige. Zadnjega je morda dal Putin na Vršiču na koncu govora: da se zahvaljuje “za prizadevanja za krepitev evropske enotnosti, ki bi morala biti temelj prihodnosti Evrope”.
Spraviti Rusijo nazaj v Evropo je projekt, vreden diplomatskega truda Unije in evropskih velesil. Če bi bila Slovenija ena izmed njih, bi lahko kot del tega videli tudi Putinov obisk. Ker pa Slovenija ni velesila, je bil obisk pač pietetne narave z obeti gospodarskega sodelovanja.
EU je naravni ruski partner
Če je prišel Putin Evropi kaj povedati na Vršič, je povedal to. Da je Rusija del tega.
Za Rusijo so v Aziji same težave. Evrazijska zveza je plan B. Kitajci prodirajo v prazno Sibirijo. Kavkaz je z muslimanskimi narodi sinonim za težave že od Vojne in miru naprej. Evropa je naravni ruski partner s komplementarnim gospodarstvom in skupnimi geopolitičnimi interesi.
Ti interesi so postali še bolj jasni v zadnjem času s spremembami v Turčiji. Ta se očitno obrača nazaj k svojemu muslimanskemu značaju in lahko z nekaterimi drugimi državami postane del močnega in neprijetnega bloka na evropskih južnih mejah. Z zgodovinsko tradicijo ambicije po prodiranju na sever.
Neglede na to, kdo bo zmagal na predsedniških volitvah v ZDA, Evropa ne bo več mogla toliko računati na ZDA kot med hladno vojno in v letih po njej. Se bo pač treba postaviti na lastne noge. In EU si ne more privoščiti, da je obenem v sporu s Turčijo oz. z muslimanskim jugom in Rusijo. Neglede na to, kako prijazno se bosta rokovala Putin in Erdoğan, sta eden za drugega oba plan B. Plan A so za oba partnerji znotraj iste civilizacije.
Spraviti Rusijo nazaj v Evropo je projekt, vreden diplomatskega truda Unije in evropskih velesil. Če bi bila Slovenija ena izmed njih, bi lahko kot del tega videli tudi Putinov obisk. Ker pa Slovenija ni velesila, je bil obisk pač pietetne narave z obeti gospodarskega sodelovanja.
Sankcij EU proti Rusiji Slovenija menda ne bo kršila, ker bi se nam znalo maščevati kje drugje — recimo pri določanju meje v Piranskem zalivu ali ko bi nam EU lahko kje pogledala skozi prste.
Oni imajo oligarhe, mi pa tajkune
Putinov obisk v Sloveniji ni bil geopolitika. Že zato ne, ker Slovenija — z dolžnim spoštovanjem — nima geodimenzij. Obisk zato ni bil geopolitična napaka. Tudi sicer ne bi vzbujal zaskrbljenosti evropsko in atlantsko usmerjene javnosti, če bi se obnašali kot solidna članica Natalija.
Najbolj problematičen je bil provincialno regresivni zanos, s kakršnim se je z obiskom ukvarjal slovenski medijsko-politični kompleks.
Slovenskemu establišmentu se je Putin prilegel, ker je naš. No, njihov. Na obisk je prišel prijatelj iz države s podobnimi tranzicijskimi težavami kot Slovenija: pomanjkljiva pravna država, pomanjkljivo tržno gospodarstvo, pomanjkljivo svobodni mediji.
Rusi imajo oligarhe, Slovenci tajkune. Neposlušne tam zastrupijo s plutonijem ali jih zaprejo in odvržejo ključ. Mi smo malo bolj humani. Celo na operacijo srca lahko grejo. In tako kot se Rusi moralno niso odrekli revoluciji, se tudi Slovenci ne bodo. Z njihovo pomočjo.
Nekdanji agent KGB je v Rusiji vse to, kar bi si nekdanji agenti Udbe želeli biti v Sloveniji, pa jim v celoti ne uspe. Naslanjanje na Rusijo streže tistemu antiamerikanizmu, ki seveda ni uperjen proti vojni v Vietnamu (sic!), ampak proti kapitalizmu, ravnotežju moči, vladavini zakona in človekovim pravicam.
To je kolateralna škoda Putinovega obiska. Avtoceste so spet odprte, naša tranzicijska zavora pa ostaja zategnjena.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 30. julija 2016, na avtorjevi spletni strani Čas-opis pod naslovom Rusija je evropska država. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
