Ime mu je Oskar. Kakšen bo njegov svet?

Ime mu je Oskar. V moje življenje je stopil v nedeljo, 24. julija, ob 16:22 v Kranju. Moj prvi vnuk. Moja nova, največja zagledanost.

Da je najlepši na svetu, je jasno. Toda še bolj pomembno je, da je zdrav. In še bolj pomembno bo, da se bo razvijal, rasel, se krepil in postal dober človek.

Čeprav so mi prijateljice v času hčerkine nosečnosti poskušale to dopovedati, sem šele zdaj spoznala, kako silovita in do konca globoka je lahko ljubezen starega starša do vnuka. Šele zdaj vem, kako svobodna in brezmejna je lahko ljubezen do otrokovega otroka, ki ni “omejena” z enako stopnjo odgovornosti, ki jo nosimo kot starši.

Če si prvi nosilec odgovornosti, je breme drugačno. Drugače pa je tudi to, da nosiš odgovornost v drugem starostnem, kariernem, zrelostnem obdobju. Objeti svojega otroka, objeti otrokovega otroka. Vse je drugače.

Kaj želim Oskarju

Upam, da bo naš izobraževalni sistem od vrtca dalje omogočal razvoj njegovih talentov. Da se bodo že v šoli obvezno učili vsaj dva tuja jezika in da bo v igri tudi tretji vsaj kot izbirni.

Upam, da bodo šolske in študentske mednarodne izmenjave takrat povsem običajen način spoznavanja sveta, različnosti, kultur, jezikov in učnih metod za vse mladostnike. Da predavanja v tujem jeziku ne bodo tema neproduktivnih pogovorov na univerzah.

Upam, da bodo študentje po zaključenem študiju dobili službe. Da jih bodo dobili zato, ker so bili dobri študentje, ker so se dobro odrezali na intervjuju ali ker so imeli dobre reference študentskega dela — ne pa zato, ker so sinovi ali hčere tega in tega.

Upam, da bodo profesionalno uspešni, ker bodo mislili drugače in iskali boljše, učinkovitejše poti do rešitev. Da njihova prva plača ne bo minimalna in prva služba ne prekerna.

Čeprav upam, da bodo zdravi, upam tudi, da bodo razmere v bolnišnicah take, da ne bo čakalnih vrst.

Upam, da bo svet varnejši in prijaznejši do vseh.

Upam, da bo Slovenija toliko enotna, da bomo imeli od tega vsi koristi, in toliko različna, da bo to ustvarjalo zdravo konkurenčnost, ki nas bo vlekla naprej.

Upam, da bomo do takrat potegnili črto pod zgodovino in se strinjali vsaj v tem, da smo zapravili 25 let z brskanjem po preteklosti, namesto da bi ustvarjali za prihodnost.

Upam, da bodo mladi odhajali v tujino zato, ker si to želijo, in ne zato, ker morajo.

Upam, da se bo ves svet spremenil na bolje.

Upam, da bodo Oskar in njegova generacija srečni državljani sveta, doma v Sloveniji.

Sama bom za lepšo Oskarjevo prihodnost naredila vse, kar zmorem in kar smem. Želim si, da bo to naredila tudi država.

Zdaj šele v resnici razumem rek: “Otroci mojih otrok so dvakrat moji otroci.”

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 30. julija, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Zaljubljena sem. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.