Delamo pa tudi poleti, ko so medijski delavci na plaži

Če pomislim, kako sem včasih preživljala poletja in kako jih preživljam zdaj, si rečem, da sem lahko srečna. Resno. Kaj vse bi zamudila, če bi bila tri tedne na morju! Kaj vse bi zamudila, če bi mi dnevi minevali po utečenem urniku!

Mir, odklop, hoja do plaže, prenašanje knjig po otoku, hrana ob uri, predvidena količina domaćice. Pravi dopust. Ne vem, ali bi se še znala odklopiti za tri tedne. Tako je bilo v času, ko je bilo moje življenje še normalno. Eno delo, redno delo, honorar, fajn mož. In tako so tekla leta.

Logično je, da sem se prilagodila situaciji. Zdaj imam vsega po malem: dela, denarja, no, pa moških tudi. Temu ustreza en teden na morju. Vmes pa domača obala z domačimi turisti.

Na kraju zločina, na delovnem mestu

Najraje sem na kraju zločina — torej na “delovnem mestu”, da imam stvari pod kontrolo. Vem, kako bo minevalo poletje in kaj bo prinesla jesen.

Delo poleti je zame nagrada. Vesela sem ga. Ni hujšega kot bingljati po sicer pestri poletni Ljubljani z nekaj drobiža v žepih. Tako pa nimam časa. Delam.

Povsem nepričakovano sta me doletela dva projekta. Tik pred zdajci, preden sta se začela. Vsakemu razložim, da plačuje moj čas, da se ukvarjam z novinarji in promoviram dogodek. Povem tudi, da ni nujno, da bo naval in da bo o njihovem projektu objavljena nepregledna množica zapisov. Poletje je čas autoreplyjev in pogovorov, kakšna je plaža ali lokacija, kjer so trenutno novinarji in urednice. Pregled nad tem, kdo je in kdo ni v mestu, je urejen. Pod kontrolo.

Skratka, najprej me je ujela in zajela poletna šola kulturnega menedžmenta z gajstnimi študentkami. Nabirale so izkušnje. Po študiju umetnostne zgodovine in magisteriju iz pedagogike nabirajo diplome še na drugih področjih. Specializacije so out, in je o vsakem področju nekaj malega. Super, jaz to počnem brez diplome. Vse.

No, punce so bile navdušene. Upam, da bodo v fohu ostale.

Že dolgo se nisem tako intenzivno družila s študentkami. Zdaj se mi zdi, da lahko kaj rečem, ko teče debata o mladih. Da ne mlatim prazne slame.

Paranoja na kavču

Potem pa sem padla v mednarodno delavnico foto in video zgodb o nevidnih predstavnikih družbe. Udeleženci iz vse Evrope so spremljali naše domače drugačne. Sirijca, ki živi v Mariboru; gej kabaret združbo; Maročana, ki pomaga prosilcem za azil v Sloveniji; Anžeta s fetalnim alkoholnim sindromom; in mnoge druge.

Malo sem padla dol. V bistvu so dveh dneh posneli, zmontirali, pofotografirali in pod fotke napisali kratke zgodbe. Zgledalo je zelo profesionalno.

Za Anžeta ni nič samoumevno. Mamino uživanje alkohola med nosečnostjo je pustilo uničujoče posledice na njegovem telesu. Tip je fascinanten. Tudi motorika je bila problem, zdaj pa izvaja napol kaskaderske akcije na kolesu. Z zdravljenjem in disciplino se je spravil k sebi. Dela vse, kar delamo tisti brez tovrstnih težav, le da zanj ni samoumevno.

Kapo dol tudi pred Maročanom, ki je preživel nekaj groznih mesecev v azilnem domu, preden je dobil azil, in ki zdaj pomaga beguncem in azilantom. Koliko domačih strahopetnežev, ki s kavča opazuje svet v paranoji, bi bilo sposobnih narediti kaj takega? Čeprav so mnogi med njimi prvič fotografirali za razstavo, montirali in snemali — medtem ko sem motila medijske delavce na plaži. In delala še na dveh drugih projektih.

Novi obrazi, nove zgodbe, nova znanstva

Model kuća-poso-kuća-poso

Če se ne bi selila iz projekta v projekt, bi bilo moje življenje morda bolj predvidljivo in dolgočasno, vsekakor pa urejeno. Najbrž v istem krogu. Model kuća-poso-kuća-poso ne prenese avanturizma. Po službi vsakdo hoče mir, da dela, kar mu paše. Morda nič ali da ždi doma. Da hodi v hribe, teče v popolni opremi ali leži pred prižganim televizorjem.

Morda pa si delam utvare, da je moje življenje bolj pestro? Če bi hotela, bi mi sedenje pred računalnikom, visenje na telefonu, organizacija in vožnja v Novo mesto in nazaj presedalo. Pa mi ne. Dela me bolj živo, radovedno.

Če mislim, da mi kakšno delo ne leži, da nisem ta prava, dovolj multidisciplinarna, rečem ne. Ko sem bila na rednih honorarjih, mi ni padlo na pamet, da bi rekla ne. Okej, ker sem lovila predpisano ali dogovorjeno normo. Ali ker sem se bala, da bo svet pozabil name, če nečesa ne bom naredila.

Res je, da denar obrača svet in da denar dela denar. Ampak to velja tudi za vse drugo. Samoponujanje terja vztrajnost. Da vsi ne planejo takoj, še ne pomeni, da se nikoli ne bo nič zgodilo.

Hkrati pa drži, da je danes vse hitreje. Hitreje delamo, hitreje se vrtimo, hitreje pozabimo. Nenehna pozornost zaenkrat prenese inflacijo prisotnosti. Ko se mi že zdi, da me je povsod preveč, še vedno srečam nekoga, ki me vpraša: “Ej, dolgo te nisem videl, kaj kej delaš?”

Povpraševanje po meni

Mogoče se včasih tudi zato, ker sem bila vzgojena in šolana v časih specializacij, mojstrov ene veščine, veje, še vedno malo samookregam, da delam kar vse. Da ne morem o vsem vsega vedeti.

A če se ozrem naokrog in vidim mlade doktorje znanosti, ki prav tako delajo vse živo — čeprav ponavadi za boljše honorarje od mojih — ali pa nič, se mi zdi, da mi gre dobro. Da pač moram izkoristiti val povpraševanja po meni. Morda zato, da me bodo pozimi, ko zaposleni hitijo, jaz se pa vrtim okoli svoje osi, greli spomini. Nič ni več na dolgi rok. Vse je zdaj ali nikoli.

December je trenutno daleč. Takrat bosta za mano dva večja projekta, ki se ju lotevam s tremo in vznemirjenjem. Ker tega že dolgo ali nikoli nisem delala.