Brexit in britanski mediji: Človek ugriznil psa. Watchdoga.
Politični interesi
Še nikoli doslej nismo v evropskem prostoru zasledili toliko podtikanj in laži v medijskem diskurzu, kot smo jim bili priča v času predreferendumske kampanje.
Vse, kar smo znali tako glasno kritizirati v ameriških kampanjah, se je naenkrat pojavilo v Veliki Britaniji. Tam, kjer so vedno poveličevali zanesljivost dejstev, javni interes in strpnost dialoga.
In prav to je pri brexitu najbolj zamajalo zaupanje v tisto, kar prihaja z Otoka. Kako je mogoče, da medijem v tako razvitem medijskem okolju popustijo vse zavore in da tako slepo sledijo političnim interesom?
Morda na prvi pogled ni jasno, kaj imata skupnega brexit in propad medijskih imperijev. Toda Velika Britanija nam je vedno bila zgled, ko smo govorili o javnem televizijskem servisu. Bila nam je zgled, ko smo govorili o kvaliteti in branosti časnikov. Bila nam je zgled, ko smo govorili o razvitosti in kakovosti komercialnega medijskega sektorja. Bila nam je zgled, ko smo govorili o ravni politične kulture in političnih debat v medijih.
Mnoga dejstva o začetkih medijev na Otoku ostajajo. To so dejstva, ki pričajo, da je nujnost etičnih standardov stalnica vsakega medijskega prostora. To so dejstva, ki pričajo o javnem interesu, ki bi moral biti prisoten v vsakem uredništvu in v vsaki medijski zgodbi.
Značilnost tiska v Veliki Britaniji je, da časopisi ne skrivajo svoje politične orientacije, temveč jo odkrito izpostavljajo. Toda doslej je veljalo, da neglede na to ponujajo tudi kakovostno analizo dogajanja. Četudi si spremljal levi ali desni medij, si lahko bil prepričan, da boš dobil kakovostno analizo.
Nizkotna vloga tiska
Mnogi so prepričani, da so najbolj nizkotno vlogo odigrali tiskani mediji.
Značilnost tiska v Veliki Britaniji je, da časopisi ne skrivajo svoje politične orientacije, temveč jo odkrito izpostavljajo. Toda doslej je veljalo, da neglede na to ponujajo tudi kakovostno analizo dogajanja. Četudi si spremljal levi ali desni medij, si lahko bil prepričan, da boš dobil kakovostno analizo.
Po britanskem zgledu smo v preteklosti tudi pri nas verjeli, da bi bilo prav, če bi mediji jasno izpostavili svojo politično usmeritev. To je zagotovo bolje ali vsaj bolj transparentno kot zavajajoče stališče slovenskih medijev, češ, “mi nismo od nikogar”.
Žal pa je ta britansko odkrito priznavanje politične usmeritve povozilo tudi vse že prej postavljene in izpostavljene novinarske standarde o resničnosti in verodostojnosti informacij.
Še več! Kako je mogoče, da kljub stoletni tradiciji medijev nismo zasledili pretiranega zgražanja odgovorne javnosti ob tako podžigajočih tonih v medijih? Če je to cena za preživetje medijev — predvsem tiskanih —, potem me ne skrbi analiza LSE (London School of Economics), v kateri ocenjujejo, da je do njihovega še največ deset let.
Politiki vladajo z vsemi sredstvi. Če bodo ostali brez palice, ki jo vihtijo mediji, ne bo nobene škode. In če je to, kar se je zgodilo med referendumsko kampanjo, odraz razvitega medijskega trga, potem ga ne bomo pogrešali.
Amerikanizacija žurnalizma
Seveda pa se postavlja vprašanje, kako potem naprej? Je trend na medijskem trgu res amerikanizacija žurnalizma?
Nostalgična sem, ker sem upala in verjela, da obstaja nekaj več od tega, kar imamo doma. In do brexita — ki je razdelil britansko javnost in medije na način, ki ga pri nas dobro poznamo — je tudi res obstajalo.
Brexit je pustil opustošenje na veliko področjih. Obe nasprotujoči si strani sta svojo raven politične komunikacije brezsramno prenesli v medije, ti pa se niso postavili nad konflikt. Ali kot so zapisali v študiji na LSE: mediji, nekoč watchdogi, so postali attack dogi.
Glede na našo današnjo odvisnost od prve informacije, ki je skoraj vsak dan povezana s terorizmom, nas lahko postaja strah. Kdo je ta, ki dejansko sporoča? Kaj je res?
Čas kislih kumaric pa nam doma namesto poglobljenih in tehtnih analiz še vedno, kot da bi zavrteli čas za 30 let nazaj, ponuja top novice v stilu Medved ugriznil lovca ali Pokemoni spravili mlade v naravo.
