Novi heroj z Roške: Maks Fabiani

27.7.2016 / 06:08 Komentiraj
Od umevanja arhitekture kot umetnosti ni daleč do razodetja družbenih in političnih praks urbanizma in urejanja krajine.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na kaj najprej pomislite, ko kdo omeni Roško? Četverica, kajne? Demonstracije in hupanje, zastave in naglji, Bavčarjevi govori — in Stojkove fotografije.

Spominska plošča, ki so jo na stavbi nekdanjega vojaškega sodišča postavili ob 25-letnici procesa JBTZ, se ni dobro prijela. Manj kot mesec dni po odkritju so jo neznanci ukradli, za nameček pa še oskrunili fasado z grafitom, ki je tri od štirih spet pošiljal v zapor — tokrat zaradi korupcije.

Stavim, da bo spomenik nekoliko severneje na Roški dočakal boljšo usodo. Posvečen je namreč človeku, ki je zapisal tole: “Kapitalizem je nesorazmerno razdelil bogatstvo med posameznike, zato spodbuja korupcijo in utrudljivo pehanje za denar.”

No, spomenika si ni zaslužil s svojim literarnim delom, temveč z arhitekturo in urbanizmom. Maks Fabiani je novi heroj z Roške.

Tja mu je arhitekt Rok Žnidaršič umestil spomenik. Natančneje, tam je zgradil kontekst za skoraj miniaturni arhitektov kip Mirsada Begića.

In to kakšen kontekst!

Duša sveta

Vidi se, da si je Žnidaršič ne samo pozorno ogledal številne Fabianijeve mojstrovine, ampak je tudi podrobno prebral zagonetno Fabianijevo delo Akma — duša sveta (iz katerega je bil že zgornji citat).

Tam je lahko našel tudi naslednjo misel: “Kot vidi potnik skozi okno drvečega vlaka le begajoče slike, tako tudi mi opažamo le v neskončnost razvijajoče se fragmente, in vendar so to spreminjajoče se vizije neizmernega življenjskega bogastva: iz teh fragmentov torej izhajajo skozi stoletja oblikujoče se norme.”

Arhitekt je ta razmišljanja napisal med 1. svetovno vojno in dopolnil med 2. — od nas samih pa je odvisno, ali bomo uganili, skozi okno katerega vlaka in kdaj je zrl v svet teh begajočih slik.

Žnidaršič je Begićevemu kipu naredil okvir prav iz Fabianijevih stoletja oblikujočih se norm: kvadratna armaturna mreža se spogleduje z vzorci zgodnjih fasad (Narodni dom, Hribarjeva hiša), bledo rumena barva podstavka prikliče cesarsko rumeno monarhičnega arhitekta, z razgaljeno strukturo pa pomežikne tudi modernistični jekleni okenski prekladi Fabianijeve dunajske Artarie.

Lokacija ob Roški, streljaj od Fabianijevega mosta, je na osi notranjega ringa, urbanističnih sanj vsakega dostojnega mestnega arhitekta. Očišče pa je vsaj dvojno: mimovozečega voznika ali kolesarja in mimohodečega pešca ali potiskovalca otroškega vozička. — [Fotografija: medprostor.si]

Begajoči fragmenti

A še bolj kot materiali in konstrukcija sta na ravni avtorja lega in očišče. Lokacija ob Roški, streljaj od Fabianijevega mosta, je na osi notranjega ringa, urbanističnih sanj vsakega dostojnega mestnega arhitekta. Očišče pa je vsaj dvojno: mimovozečega voznika ali kolesarja in mimohodečega pešca ali potiskovalca otroškega vozička.

Prvi (ali prva) bo tako kot Fabiani z vlaka morda prvič uzrl samo begajoče fragmente — profil obraza, črke, še preden se sestavijo v ime, armaturo brez betona kot napako —, a se bo zato že prihodnjič, ko bo nalašč malo upočasnil ali obstal pred semaforjem, toliko bolje znašel iz oči v oči s kipom, seštel črke v ime in v praznini videl vsebino, ne pa odsotnosti.

Drugi (ali druga), tisti na nogah ali z vozičkom, bo takoj videl bližje in manjše fragmente, svojevrsten backstage — pri Begiću vedno tako zapeljiv in pomenljiv —, a si ne bo mogel kaj, da bi se ne bi prihodnjič pripeljal po “glavni cesti”, da bi videl big picture.

Ker kaj je drugega urbanizem kor pravo razmerje med fragmentom in celoto?

Koncept gube

In ravno tu, v ponavljanju, ki predoči razliko in šele z njo bistvo, smo ne samo pri Fabianiju in njegovem bistvu, ampak tudi pri tistem, ki mu ta radovedni mislec toliko dolguje — filozofu Leibnizu!

Vsaka duša ali subjekt je kot monada, zaprta vase brez oken in vrat. V tej v svoji temni globočini vsebuje ves svet — toda en sam njen mali drobec, pregib ali guba, osvetljuje po en košček našega sveta. Svet se torej dobesedno prepogne, vzgiba in naguba v vsaki duši, a vsakič drugače, saj je osvetljena samo ena majhna gubica.

Tako Gilles Deleuze v intervjuju za pariški Libération septembra 1988 (ponatisnjenem v knjigi Pourparlers, 1990) opiše, zakaj je Leibniz filozof baroka par excellence. Njegov koncept gube (“le pli”) je še kako uporaben za nas, ljudi moderne dobe, kjer se pač vse dobesedno prepogiba v vse. Kot bi se vozili po temni avtocesti pri polni hitrosti in bi bilo vse, kar vidimo, tisti drobni fragment asfalta pred nami, ki ga osvetljujejo žarometi.

Tony Smith ali David Lynch? Maks Fabiani ali Leibniz?

Teža komarja

Od umevanja arhitekture kot umetniške prakse pa ni daleč do razodevanja družbenih in političnih praks urbanizma in urejanja krajine. Zato je — kot nekaj vrstic nižje pravi Deleuze — “arhitektura vedno bila politika, vsaka nova arhitektura pa potrebuje revolucionarne sile, saj le ona lahko reče ‘potrebujem ljudstvo’, četudi arhitekt sam ni revolucionar”. (Pourparlers, str. 215).

Ne morem si kaj, da ne bi tega anahronističnega pogovora med Leibnizom, Fabianijem in Deleuzom sklenil še z eno presenetljivo sorodnostjo misli. Deleuze na sledi Leibniza zapiše, da ni nič bolj “vznemirljivega od nenehnega gibanja tistega, kar je videti negibno”.

Fabiani pa v Akmi najprej strokovno zatrdi, da “ljudje brez večjih težav dojamemo stvari, če jih v določenem trenutku gledamo kot statične, vendar se jim nenehno pridružujejo nešteti novi elementi, rekel bi dinamični, medtem ko se jim drugi oddaljujejo, in šele poznavanje teh nam lahko razjasni novonastale oblike in pozneje tudi smisel stvari samih”. (str. 41).

Nato pa to isto pove z eno samo, nežno poetično primero: “Tudi najdebelejša jeklena plošča se upogne pod težo drobnega komarja.”

Rekel bi, da je Rok Žnidaršič ujel prav to napetost med statiko in dinamiko. Fabiani ni samo droben komar, ki mu je uspelo ukriviti jeklo. V trenutku, ko se z njim soočimo na pravem mestu, se tudi sami za hip počutimo, da morda še lahko kaj storimo v tem našem svetu.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE