Kaj še preostane otrokom in zakaj starši rabijo počitnice

25.7.2016 / 06:10 Komentiraj
Niso naporne domače naloge, testi, spraševanja… Naporni so rojstni dnevi in take zadeve, ki jih vsiljujejo drugi starši.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnji mesec pred koncem šolskega leta sem tri sinove peljala na devet rojstnodnevnih praznovanj. Če se prav spomnim, so na dve šli vsi trije, na tri samo ta mlajša dva, na štiri pa vsak posebej.

Nekaj praznovanj se je dogajalo hkrati, kar od človeka zahteva, da je na dveh koncih ob istem času. Zato potrebuješ pomoč, kar pomeni, da moraš v vso to norišnico vplesti še eno osebo.

V praksi je to videti tako, da ves mesec križariš med Lumpi parkom, živalskim vrtom, Atlantisom, Mostecem in še kakšno bolj eksotično lokacijo, ki ponuja animacije za rojstni dan.

Vmes pa kupuješ darila. Vsako leto si rečeš, da jih boš kupil na zalogo in s tem prihranil nekaj časa. Ampak potem ugotoviš, da bi to bil račun s trimestno številko in da je to preveč. Zato isti denar porabiš postopoma. Na koncu sicer nimaš pojma, koliko si zapravil, ampak ti je malo lažje pri srcu.

Vabljenje vsepovprek

Obstajajo rojstni dnevi, na katere je povabljen ves razred. Otrokom zaman razlagaš, naj na praznovanje povabijo samo najboljše prijatelje — teh pa ne more biti 25. Razen tega zagotovo niso vsi iz istega razreda.

Ampak oni vseeno hočejo na vse zabave. Ker potapljanje in skakanje v bazen sredi BTC je zakon. Prijateljstvo gor ali dol.

Potem so tu še rojstni dnevi, na katere so povabljeni vsi otroci iz razreda, poleg njih pa še starši ter bratje in sestre. Včasih se pridružijo celo učitelji! Raje ne razmišljam, koliko ljudi se nabere.

Po eni strani je seveda lepo, da povabiš vse po spisku, ampak meni osebno ni do druženja z ljudmi, ki jih ne poznam in mi nič ne pomenijo. Še za tiste, ki mi pomenijo, za moje ljudi, komaj najdem čas.

Na rojstne dneve iz zadnje kategorije nismo šli. Otrokom je težko razložiti, zakaj ne, ampak se splača potruditi. Vedno obstaja možnost, da jih namesto na tak rojstni dan pelješ nekam, kamor radi grejo, ti pa tudi. Potem je volk sit in koza cela.

Letos “smo” bili odlični

Če tako razmišljaš, si čuden. Sploh pa, če naglas poveš, da ti takšno vsiljeno preživljanje prostega časa s starši in otroki ne ustreza. Letos je ena mama pripomnila, da sem zategnjena, ker svojemu otroku — in sebi — ne privoščim zabav v tem stilu.

Šolski razred po mojem sestavljajo učenci, ne pa njihovi starši, bratje, sestre. Učitelji pa sploh ne. Če si včasih rekel, da se v nekem razredu dobro razumejo, je to pomenilo, da se dobro razumejo otroci.

Starši pa se med sabo večinoma sploh niso poznali. Niso se vabili na rojstnodnevne zabave svojih otrok. Ne vem, kdaj so se pojavili ti križem-kražem odnosi in čému pravzaprav služijo.

Ni čudno, da mame govorijo v množini. Namesto da bi na koncu leta rekle, da je bil otrok odličen, rečejo: “Letos smo bili odlični!” Tudi šolske ocene in uspeh očitno niso več stvar otrok, ampak cele družine.

Kaj je potem tisto, kar še preostane otrokom? Ne čudim se, da na informativnih dnevih na srednjih šolah in celo fakultetah v razredih in predavalnicah zmanjkuje prostora.

Pridemo vseeno vsi, saj nihče noče tvegati, da bi bil njihov otrok edini brez starša na tribuni. Pri tem pa je hudo tudi to, da otroke navajamo na nenehen aplavz, čeprav niso dosegli nič posebnega.

Bosi med službo

Letos smo bili starši povabljeni na zadnjo uro plavalnega tečaja za prvošolce. Bilo je kar malo smešno. Na bazenu smo bili bosi, sicer pa oblečeni za v službo in s prenosnimi računalniki pod roko. Med službenim časom smo debelo uro opazovali, kako naši otroci plavajo sem in tja.

Nič novega nismo videli. Prišli smo pa kljub temu vsi, saj nihče ni hotel tvegati, da bi bil njihov otrok edini brez starša na tribuni.

Nekaj dni pozneje je bil na sporedu še prikaz rolanja. Prav tako sredi delovnega časa. Pravzaprav je neverjetno, kako si lahko v službah sploh uredimo odsotnost. Ker tega, kako se tvoj otrok na rolerjih odpelje z enega konca šolskega igrišča na drugega, pa res ne smeš zamuditi.

Pri tem je hudo tudi to, da otroke navajamo na nenehen aplavz, čeprav niso dosegli nič posebnega.

Bilo je kar malo smešno. Na bazenu smo bili bosi, sicer pa oblečeni za v službo in s prenosnimi računalniki pod roko. Med službenim časom smo debelo uro opazovali, kako naši otroci plavajo sem in tja. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Končno počitnice

Zdaj so hvala bogu počitnice. Moram si spočiti. Pa ne od testov, ki smo jih pisali čez leto, niti od domačih nalog, ki smo jih morali narediti. Spočiti si moram od vseh zgoraj omenjenih kolobocij, ki te doletijo kot starša šolajočih se otrok.

Počitnice so super. Družimo se med sabo in z ljudmi, ki jih imamo radi. Zagotovo tudi plavamo in se z rolerji vozimo gor in dol po ulici. Pa v glavnem tudi hodimo bosi. Ker temu so namenjene počitnice in prosti čas, ki ga prinašajo.


OpombaTekst je objavljen tudi na avtoričini spletni strani Tina in fantje pod naslovom Konec šolskega leta: ni naporna šola, ampak tisto, kar pride zraven. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.


Brezplačen dostop do članka omogoča Zavarovalnica Triglav. Več zgodb in nasvetov za brezskrben vsakdan najdete na portalu Vse bo v redu.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE