Je kaj narobe z mano ali s Pokémonom?

23.7.2016 / 06:10 4 komentarji
Samota je bila zame edina alternativa. Bil si mainstream ali pa si se priključil zabluzencem. Kaj pa današnja mladina?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Če sem slišala Hop Marinka, se mi je obračal želodec. Messengerja in irca nisem uporabljala. Paris Hilton mi ni bila niti malo simpatična. Resničnostnega šova Bar, o katerem so se sošolci pogovarjali med odmori, nisem gledala niti enkrat. Nikoli nisem razumela, kaj je na tem tako privlačnega. Zakaj bi me zanimalo, kaj je nekdo nekomu kao rekel ali naredil? Kdo bo zmagal? Halo! Zakaj? Kakšen pomen ima to zame in za moje bližnje? Me poučuje? Ne. Me nasmeje? Ne. 

In tako so minevala moja leta v srednji šoli. V razredu zadnji klopi, med odmori pa nekje v kotu s cigareto v roki. Ne v središču dogajanja.

V resnici to ni bilo tako jasno in preprosto, kot se mi zdi zdaj. Obremenjevala sem se s tem, zakaj se ne morem vključiti. Zakaj me ne zanimajo iste stvari kot druge. Imela sem težave s samozavestjo. Večino časa v šoli sem bila skoraj vedno sama ali z nepriljubljeno in neperspektivno družbo hašišarjev.

Izobčenka

Mislila sem, da se mi bo zaradi razmišljanja in samospraševanja in negativnih občutkov zmešalo. Nisem hotela biti izobčenka, ampak v bistvu sem bila. Noben pristop ni bil pravi, kadar sem se poskušala približati sošolkam in sošolcem. Žal nisem vedela ničesar o najnovejših zapletih v Baru

Po naravi nisem samotarka. Vedno sem hotela biti v družbi, kjer se je veliko dogajalo. Ker pa tega nisem dobila niti v šoli — kot je za srednješolko običajno — niti doma, kjer nikoli niso znali zbuditi moje pozornosti in zanimanja, sem zapadla v družbo starejših hašišarjev.

Ti so se mi zdeli zanimivi že zato, ker so bili druga generacija. Bolj izkušeni, polni zanimivih prigod, ki so se jim dogajale v realnem življenju. Potovali so že, brali knjige in poslušali elektroniko, ki je bila za generacijo, rojeno v 90. letih, edina alternativa MTV, balkaniadi in slovenski narodnozabavni glasbi.

Samota je edina alternativa

Dekle med 14. in 18. letom starosti ne razume, kaj se pravzaprav dogaja. Želi si biti sprejeta in priljubljena. Želi se zabavati. Želi čutiti veselje in porabiti energijo, ki jo ima v sebi. Če tega ne dobi v “normalnem” okolju — torej v šoli in izvenšolskih dejavnostih —, bo zelo verjetno zapadla v “slabo” družbo. Samota je edina alternativa. Ali si mainstream — ali pa se priključiš zabluzencem.

Vsaj tako je bilo v mojem času. Takrat in v tej družbi sem spoznala Luko, ki je bil neglede na vse svoje slabe stvari moja prva samopotrditev. Prvič se mi je zdelo, da nisem čudna, bedna, nezanimiva, dolgočasna…  Zabluzenci so definitivno boljša izbira kot mainstream.

Ampak kaj ima vse to s Pokémonom?

Hiša iz sladkarij iz Janka in Metke

Če danes gledam nazaj na tiste čase, vidim, da se ni nič bistvenega spremenilo. Samo motilcev pozornosti je še več. Resničnostnim šovom, spletnim klepetalnicam in MTV glasbi so se pridružile oddaje s Kim Kardashian in virtualne resničnostne igre kot je noro popularni Pokémon. Igrica je v manj kot treh tednih največkrat downloadana aplikacija v zgodovini in nakazuje trend, ki bo vedno bolj prazne klube nadomestil z virtualnimi resničnostnimi igrami. 

Aplikacije, nadgrajene klepetalnice, spletne igre in TV šovi so kot ogromne hiše iz sladkarij v Janku in Metki. Na vsakem koraku so.

In če se je bilo že deset let nazaj težko upirati komercialno plehki in neozaveščeni družbi, kako je to šele danes? Ali obstaja tudi danes vsaj del mladine, ki bi z odporom zavračal zabavo, ki krade pozornost?

So med njimi tudi taki, ki se jim ne zdi normalno, da te Pokémon tako obsede, da ustaviš avto sredi ceste in greš v park iskat namišljenega Vaporeona? Ni dovolj bizarno že to, da ljudje na avtobusih kot mutavi strmijo v telefone, namesto da bi opazovali okolico in čas izkoristili za premlevanje pametnih misli?

Nazaj k viharništvu

Bomo postali družba, kjer bo slaba vest nekaj prepovedanega? Kjer bo vse služilo temu, da se instantno zamotimo? Kjer bodo delovne obveznosti edine, ki jih imamo? Kjer bo poskrbljeno, da se nihče ne bo zavedal svojih problemov, tako fizičnih kot psihičnih? Bomo svobodo in možnost izbire zafučkali v neumnih razvedrilnih aplikacijah, namesto da bi ju izkoristili za kreiranje karakterjev, stilov in načinov razmišljanja?  

Zavedam se, da se digitalnemu razvoju ne moremo izogniti. Vendar bi ta napredek morali izkoristiti tudi za kaj bolj primernega. Z uvajanjem več kritičnih razprav in debat v vsakdanje življenje ob pivu in vinu ali čemerkoli že bi morali vnesti več zavedanja o družbi, v kateri živimo in v kateri bi radi živeli v prihodnosti, ne pa da samo odmahujemo z roko, češ, tako pač je, prekrižamo noge na fotelju in se poglobimo v analizo karakterjev v Big Brotherju.

Prejšnji teden sem s prijateljico večkrat govorila o aferi Flisar/Radaljac. Ampak se ne morem znebiti občutka, da bi bila ta zgodba v meni tako ljubem 18. stoletju téma, o kateri bi razpravljale samo vaške in mlajše meščanske opravljivke. Danes pa je to višek intelektualne debate, ki si jo s prijateljicami lahko omislite — in to neglede na to, koga od teh dveh zagovarjate.

Sem prebrala preveč romantičnih romanov? Morda. Z veseljem bi se vrnila k viharništvu!

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE