Violeta Bulc? Tanja Fajon? Romana Jordan? Ljudmila Novak? Alenka Bratušek?

Hrvaška demokratska skupnost/zajednica (HDZ) se je že drugič v zadnjih desetih letih znašla brez predsednika.

Obakrat — tako za Sanaderja 2009 kot Karamarka 2016 — je bilo usodno poslovanje z madžarsko naftno družbo MOL. S to razliko, da je Sanader sosedom za podkupnino uredil upravljalski delež v Ini kljub manjšinskemu deležu, medtem ko Karamarko soprogi ni odsvetoval svetovalne pogodbe z Molom v trenutku, ko sta madžarska družba in hrvaška država prekrižali meče na sodišču v Londonu.

No, tokrat se je HDZ odločila za samomor in zrušila lastno vlado. Takrat je Kosorjeva nadomestila Sanaderja vsaj do volitev — in jih močno izgubila proti Milanovićevi SDP —, zdaj pa je Karamarko z nezaupnico odslovil marionetnega premierja Oreškovića takoj, ko mu je za vrat zadihala protikorupcijska komisija.

In spet so pred vrati volitve.

“Evo nas opet!”

Če SDP pričakuje, da je dovolj samo reči: “Evo nas opet!”, pa jim bo oblast spet padla v naročje kot pred petimi leti — kar je glede na izkušnjo državljanov z njimi zadnja štiri leta nekoliko naivno —, pa si je morala HDZ ekspresno izmisliti “nekaj popolnoma drugačnega”, da vsaj poskusi popraviti porazen vtis iz zadnjih šestih mesecev. Ker niti iz Kanade uvoženi premier niti koalicijski Most nista mogla zakriti njihove desne radikalizacije, katere glavne žrtve so bili neodvisni mediji, kulturna srenja in šolska reforma.

To “nekaj popolnoma drugačnega” — natančneje: nekoga popolnoma drugačnega — je HDZ našla v Bruslju. Med svojimi evroposlanci. Nekdanji diplomat Andrej Plenković je od tega vikenda novi predsednik HDZ. Na zunanjem ministrstvu sta si z Milanovićem nekoč delila pisarno, pozneje pa je služboval v Parizu in bil državni tajnik za evropske integracije v vladi Jadranke Kosor.

Njegova plebiscitarna zmaga na volilnem kongresu — resda po načelu en član, en glas, vendar je bil edini kandidat! — kaže, kako zelo se HDZ zaveda nujnosti sprememb. No, ali je bil manever uspešen, bodo pokazale šele septembrske volitve.

In na tej točki se lahko do takrat poslovimo od sosede, saj bo hrvaški poletni diskurz v celoti v znamenju pričakovanj volilnega izida.

Na polovici mandata

Po drugi strani, ko je naša vlada ravno na polovici mandata, pa se lahko na podlagi dveh nedavnih raziskav — o strankarskih preferencah in najbolj priljubljenih politikih — poigramo s slovensko sceno.

Zdaj je že ponarodelo dejstvo, da distanciranost naših evropskih politikov v Bruslju ni samo posledica njihovih nekdanjih zaslug — tako so se recimo na hodnikih evroparlamenta v nekem trenutku srečevali kar trije nekdanji zunanji ministri: Peterle, Thaler in Vajgl —, torej njihove preteklosti, temveč pogosto tudi znamenje naše prihodnosti.

Tako komisarka Violeta Bulc kot evroposlanka Tanja Fajon sta po priljubljenosti takoj za predsednikom Pahorjem, na lestvici pa najdemo še evroposlance Peterleta, Bogoviča in Šoltesa.

Stranke si v resnici delijo samo dobro polovico volilnega telesa, druga polovica pa čaka, ali se bo kaj spremenilo.

Pa si zamislimo, da se jeseni politična tla tako zelo zatresejo — kot so se že enkrat ob razkritjih Klemenčičeve KPK —, da bi vodilne slovenske stranke morale na vrat na nos, “po hrvaško”, iskati rešitelje v Bruslju.

Preigravamo scenarije

Še preden začnem preigravati scenarije, naj povem, da bi Sloveniji zavladale ženske: ena stranka je nekoliko prehitro zapravila žensko, ki bi jo lahko vodila, en vodja pa bo na hitro rabil novo platformo.

Toda pojdimo po vrsti.

• SDS se zagotovo kolca po dr. Romani Jordan. Med Patricijo Šulin in Romano Tomc bi namreč morala izbrati — dr. Milana Zvera!
• SMC bi v tem hipotetičnem primeru “vpoklicala” Violeto Bulc, ki bi se namesto s komisarjenjem evropskega transporta lahko izkazala pri drugem tiru in tretji razvojni osi.
• Za SD ni dvomov, ker nima alternative: Tanja Fajon bi lahko do septembra uredila kosovske vize, potem pa ostala kar lepo doma.
• Lojze Peterle in Franc Bogovič bi se lahko vrnila tako, kot sta tudi odpotovala — s skupno vozovnico. Vprašanje je samo, ali bi Ljudmila Novak prvega premiera vzela nazaj — ker čuva NSi za Mateja Tonina. Tako bi Peterle in Bogovič odpotovala naravnost v SLS.
• Erjavec pa bi se lahko še pred arbitražno odločitvijo samopredlagal za veleposlanika v Moskvi, zato bi se moral v domačo prestolnico vrniti tudi Ivo Vajgl — ravno prav sivolas za vodenje DeSUS-a.

Perfect match/Macht

Tako nam ostaneta samo še dva nebogljenčka. En tu in en tam: v Ljubljani Združena levica, v Bruslju pa Igor Šoltes. Kar bi bil perfect match. (Ne vem zakaj se mi zatipka perfektna “macht”. Moč prihodnosti?)

Ne pozabite, da so na zadnjih volitvah v Evropski parlament ostale brez sedeža Pozitivna Slovenija, Združena levica, Solidarnost in Piratska stranka — kar skupaj s Šoltesovimi presenetljivo dobrimi 10% nanese skoraj četrtino vseh takrat opredeljenih volivcev in volivk.

Naj še dodam, da se tistega 25. maja 2014 za EP nista potegovali niti stranka prejšnje premierke Alenke Bratušek niti stranka sedanjega premiera Mira Cerarja. ZaAB je bila takrat tik po razcepu, SMC pa šele tik po lansiranju ideje o ustanovitvi.

Na kaj meri ta poletna špekulacija? Da ni treba veliko, da se vsi ti naši aktualni, znani in neznani, interpelirani in še ne interpelirani ministri nekega dne prebudijo in ugotovijo, da se je tam zunaj vnel boj za mesto naslednice njihovega trenutnega šefa med Violeto Bulc, Tanjo Fajon, Romano Jordan, Ljudmilo Novak in Alenko Bratušek.

Sorry, boys, težka bo!

Bo pa zato več prostora v Bruslju.