Flisarjev odstop bo dal krila sufražetkam politične korektnosti

Evald Flisar dela napako, da odstopa. Ne bi se smel razglasiti za “žrtev dvoličnosti in mahinacij”, ker to ni res. Objektivno gledano Flisar v nobenem primeru ni žrtev. Je tarča, ni pa žrtev. Žrtev je, če se tako počuti. Toda normalen odrasel, celo star, izkušen, psihično stabilen in domnevno moder človek, ki se udejstvuje in razdaja v javnosti, se ne more imeti za žrtev, če ga poklicani ali nepoklicani zastopniki javnosti zmerjajo in pozivajo k odgovornosti.

Flisarjeva samoviktimizacija pomeni, da je šleva ali kvečjemu smešno senzibilen. Pussy, ki ga motijo očitki, da se je osramotil kot fukfehtar, in moraliziranje civilnodružbenih in literarnih fašistk, ki samo čakajo, da lahko popljuvajo vse, ki se ne obnašajo v skladu z njihovimi moralnimi normami.

Flisarjev mail s samoreferenčno, ne toliko do naslovníce žaljivo seksualno vsebino je bila napaka. Vendar mu zaradi tega ne bi bilo treba odstopiti. In še posebej ne bi smel odstopiti zaradi tega, kar se je začelo dogajati potem.

Manjka še opravičilo

Flisar je znal priznati svojo napako in bi moral znati argumentirati tudi svojo pravico in dolžnost, da kljub temu ostane na svojem položaju. Napisal je: “Strinjam se, da sta bili izjavi deplasirani, tudi v prijateljskem kontekstu, in da sta morda izzveneli seksistično, čeprav sta bili mišljeni pohvalno, in si ne bi takšnega spodrsljaja nikdar več privoščil, saj se kot človek in kot urednik vse življenje borim za pravice in dostojanstvo žensk.”

Prav. Kaj še hoče Anja Radaljac? Eksplicitno opravičilo? Prav. Naj se ji opraviči. Ker se spodobi. Čeprav si ga dekle ne zasluži in čeprav bi se tudi ona morala njemu. Ampak naj bo Flisar širokogruden gentleman.

In kaj še hoče Ženski odbor Slovenskega centra PEN Mira?

Mira? Ah, Mira Mihelič se obrača v grobu. Kaj vse nakladajo v njenem imenu…

Ja: “Nasilje nad ženskami je najhujša oblika cenzure,” pravi predsednica Mednarodnega Pena Jennifer Clement. Ali so jo slovenske literarne feministke, ki citirajo ta njen stavek svojemu odhajajočemu predsedniku v brk, vprašale, ali bi Flisarjev mail Radaljčevi klasificirala kot nasilje nad žensko?

Očitno gre Flisar vsem na živce — tako kot odgovorni urednik Sodobnosti kot tudi kot predsednik SLO Pena —, da so tako planili nanj.

Namišljeni problemi

Naslednje: Flisar je pisatelj in pisateljski funkcionar, literarni urednik, umetnik in kulturnik, intelektualec. Kot tak bi moral biti varuh ali vsaj zagovornik zdrave pameti in normalne medčloveške etike. Eden od varuhov. Zato ne bi smel popustiti pod pritiskom podivjanega moralizma, “dvoličnosti”, kot sam temu pravi.

Pisatelji — vsaj ne v Sloveniji — dandanes nimajo kdo ve kako pomembne družbene vloge. Pa bi jo lahko imeli. Lahko bi zagovarjali trdne principe in protestirali proti ponorelemu, dvoličnemu moraliziranju.

Žal pa je vse, kar znajo socialnega pripomniti, recimo nekaj pikrega o strašnem neoliberalizmu, pomanjkanju sredstev za kulturo in svoji zaskrbljenosti za materinščino.

Zataknite si nekam te namišljene probleme. Povejte kaj o tem, da današnja družba kar naprej moralizira. Da mediji moralizirajo. Da tisti, ki sovražijo medije in visijo na Facebooku, kar naprej moralizirajo. Da samodeklarirani moralni guruji, ki sovražijo družbo, medije, moraliste, Facebook in predsednika vlade, kar naprej moralizirajo.

Povejte naglas, da je družba, ki kar naprej moralizira, gnusna, smešna in neumna družba. Družba brez perspektive. Družba brez prioritet. Družba, ki sámo sebe spodkopava. Za nič. Ki se ukvarja z sumljivimi in stilistično opolzkimi, a v vsakem primeru minornimi sporočili, poslanimi v nepomembnem kontekstu in prejetimi z nepomembnim nelagodjem.

133. člen

Pisatelji so se pred desetletji borili proti 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, ki je sankcioniral idejno in ideološko nepokorščino. Tudi njihova zasluga je, da tega člena ni več, niti te čudaške države. Kaj pa danes?

Nič hudega, če nimamo totalitarnih zakonov. Nič hudega, če ni več tiste države. Postopoma smo si naredili še bolj čudaško. Namesto 133. člena imamo zdaj moralne fanatike, ki si brez uzakonjenega verbalnega delikta, brez kakršnekoli pravne podlage s pomočjo medijev dovolijo neformalno napadati in kaznovati človeka zaradi nevljudnega, vsiljivega komuniciranja.

Pisatelj in predsednik pisateljske organizacije si tega ne bi smel dovoliti. Ne bi smel kloniti pred kokodakanjem moralnih fanatikov. Moral bi se postaviti zase in se indignirati proti psihozi namišljenega seksualnega harasmenta. Moral bi se opravičiti in jasno povedati, da njegova napaka ni bila tako huda, da bi zaradi tega moral odstopiti s položaja. Moral bi jasno povedati, da maščevalnost sufražetk politične korektnosti ni razlog, da bi jim uslišal željo, da odstopi.

Ampak še zdaj ne vemo, zakaj točno je Flisar pravzaprav odstopil. Ker se čuti krivega? Osramočenega? Užaljenega? Nič od tega. O tem pa jutri.