Buda se ni rodil v Nepalu slučajno

V Nepalu ne iščite spa centra. Narava vam ponuja nešteto brezplačnih priložnosti za sprostitev! Ni naključje, da se je Buda rodil prav tu…

Lumbini, rojstni kraj začetnika budizma, še zdaleč ni edini prostor, kjer ima zahodnjaški popotnik občutek, da je našel izgubljeni mir. Nepal se ponaša z nedotaknjenimi gozdovi in brezskrbnimi pticami, prostranimi pokrajinami, svetlikajočimi se jezeri in drznimi rekami. Tudi če niste hribolazci, boste v objemu indijske sosede našli svoj prostor pod soncem.

Nepal je v primerjavi z Indijo turistično manj razvit, kar nudi priložnosti za uživanje v čudesih, ne da bi se vam bilo treba prerivati med množico nestrpnih Japoncev, ki fotografirajo vsak kvadratni meter osvojenega ozemlja.

Sauraha

V Nepalu ne poznajo tračnic in turističnih vlakov. Za ogled je treba zajahati lokalni avtobus — ali kar streho, če so sedeži zasedeni —, kar nadobudnim obiskovalcem daje možnost, da se namesto vzdihovanju o dolžini vožnje in nadležnih ovinkih pustijo zapeljati živopisanim slikam, ki polzijo mimo. S pomočjo bučne tradicionalne nepalske glasbe je doživetje še toliko boljše.

Oprezanje za nosorogi, jahanje slonov? Ni problema! Narodni park Chitwan vabi na avanturo. Najlepši predel je zagotovo Sauraha, kjer so prijazni mali hoteli s pogledom na reko Rapti. Najbolj popularna atrakcija je džungelski safari. V slonjem breeding centru lahko doživite enkratno priložnost, da opazujete slonico in mladiča pri vsakdanjih vragolijah. Če vas zanimajo ptice, pa obiščite Bird Education Society.

Idila v Chitwanu

Za užitke, bližje civilizaciji, se z lokalnim avtobusom podajte v mesto Chitwan, od tam pa na vas, kjer boste bržkone doživeli enega najbolj vznemerljivih sončnih zahodov. Zlatih žarkov nad riževimi polji se ne da opisati! Vzemite si dan ali dva, poskušajte se vklopiti v vaško življenje.

Misleč, da odhajam na obisk k prijateljem, sem v resnici odšla mnogo dlje — v zgodovino. Doživetje Chitwana je v našem turbo kapitalističnem svetu možno samo še v muzejih in knjigarnah, v živo pa je to darilo, vredno več od vseh turističnih znamenitosti skupaj!

Chitwan je še danes tak kot ljubljansko predmestje v mladosti mojih starih staršev. Povsod polja — resda riževa, ne seveda koruzna —, nikjer nobenih stolpnic, okrog pa ljudje, ki ob šestih zjutraj z nasmehom po prašni vaški poti odkolesarijo v nov dan…

Sosedje se v Chitwanu obiskujejo kar naprej. Pa ne iz radovednosti, temveč iz želje pomagati drug drugemu, pa naj gre za okopavanje vrtov, pitanje piščancev ali sejanje riža.

Med večjimi festivali se hindujski del vaščanov zbere v templju, moški pa včasih zgradijo preprostejše majhne templje iz opeke in zemlje kar na domačem vrtu. Matere pripravijo naravne barve iz začimb in riža in z mešanico blagoslovijo otroke, ki razposajeno skačejo naokrog z rdečimi znamenji na čelu, povezani s skupnostjo in naravo. Človek pomisli, da biti eno z vsem in z vsemi morda niti ni tako težko.

En dan v Nepalu

Delovni dan se za moške (in nekatere ženske), ki delajo na polju, začne ob svitu in traja do sončnega zahoda. Zjutraj popijejo samo čaj, nato pa imajo obilen zajtrk, nekakšen brunch, okrog 11. ure. Ta je sestavljen iz riža, daala (leče v omaki) in karija z zelenjavo. Meso pride na vrsto le ob posebnih priložnostih — razen za tiste, ki doma gojijo živali (večinoma piščance). Večerjajo pozno, okrog 9. ure, obrok pa je podoben brunchu. Po obroku si premožnejše družine privoščijo urico ali dve ob televiziji, revnejši pa igrajo družabne igre.

Družine imajo ustaljeni ritem: očetje čez dan delajo na polju ali na kmetiji, matere pa so doma z otroki in gospodinjijo. Večji otroci zjutraj grejo v šolo, popoldne pa materam pomagajo pri hišnih opravilih. Ko ženske pripravijo obrok, po tradiciji najprej postrežejo možu. Ko on pojé, so na vrsti žene in otroci. Kadar imajo ženske menstruacijo, ne smejo kuhati.

Če Nepalci jejo na tleh, morajo paziti, da noge obrnejo stran od hrane in drugih jedcev, ker bi sicer užalili božanstva.

Pohara

Druga destinacija za ljubitelje narave, vsekakor vredna obiska, je Pohara! Običajno je to zadnja postaja popotnikov pred trekingom v Himalaji, za ljubitelje sprehodov in kolesarjenja pa je lahko tudi končna destinacija.

Poleg joga centrov, kafičev z organskimi slaščicami in meditacijskih postojank nudi Pohara predvsem povsem naravni wellness za utrujene oči. Namestite se v enem od butičnih hotelov ob jezeru in uživajte v veličastnem razgledu! Če niste ljubitelji hribolazenja, hrepenite pa po gorskih razgledih, si oglejte še Nagarkot. Pripravite se na uživaško počitnikovanje v leseni koči ob dišečem čaju, ne pozabite pa na dodatno jopo ali dve, saj je v Nagarkotu tudi poleti vreme precej gorsko.

Brezplačen dostop do članka omogoča Zavarovalnica Triglav. Več zgodb in nasvetov za brezskrben vsakdan najdete na portalu Vse bo v redu.