Vesna Milek v postelji z Mirom Cerarjem

Od blizu Vesne Milek na TV Slovenija je nova oddaja. Glede na termin, ki so ji ga namenili na prvem programu, z njo očitno mislijo resno. Motiv zanjo ni znan. Verjetno ni ravno neposredna posledica odpuščanj na Delu, saj voditeljico Vesno Milek v odjavni špici podpisujejo kot “novinarko Sobotne priloge (Dela)”, čeprav je Požar namigoval na njeno klavrno usodo v tej medijski hiši.

Milekova s svojimi prvimi gosti evidentno igra na preverjene karte. Začela je s popularnim in neuničljivim Borisom Cavazzo. Če povabiš predsednika vlade, tudi ne moreš zgrešiti — sploh v tem trenutku.

Miro Cerar je bil njen gost točno ob drugi obletnici volitev, na katerih je premočno zmagal. In v obdobju, ko smo ga kot premiera navajeni gledati pred ekrani samo še nervoznega. Kot da mu oblast uhaja iz rok. V času odhoda najpomembnejšega ministra, Dušana Mramorja, in pobalinskih verbalnih prepucavanj s koalicijskima partnerjema Židanom in Erjavcem.

Bližina kot iluzija

Ko je v ožarjeni scenografiji po rdečih stopnicah sestopil do voditeljice, ga je ta pozdravila kot premiera. No, druge možnosti ni imela. A če verjamemo napovedniku oddaje, ki ga je Milekova povzela na začetku, je njen gost bil tam bolj zaradi vsega drugega:

“Povabilu novinarke in pisateljice Vesne Milek se je odzval sin legendarnega olimpionika in nekdanje državne tožilke, ki je bil trikrat imenovan za najuglednejšega slovenskega pravnega strokovnjaka. Sodeloval je pri pisanju Ustave Republike Slovenije, bil gostujoči profesor na univerzi Golden Gate University v San Franciscu, je avtor in soavtor številnih poljudnoznanstvenih knjig in člankov, zdaj pa že skoraj dve leti predsednik Vlade Republike Slovenije. Od blizu — Miro Cerar.”

Težavo, ki kot simptom najeda prepričljivost oddaje, v resnici že kar poštenost motivov za njen nastanek, najlažje razberemo iz njenega formata. Kategorizirali so jo namreč kot informativno oddajo in ji podelili najboljši termin programski shemi.

Toda uradna predstavitev oddaje na spletni strani kaže na vse kaj drugega kot to, da je oddaja Od blizu informativna. Njena ambicija je pravzaprav tabloidna — prodreti v sogovorca in ga spoznati z domnevno še ne videne zasebne plati:

“Biti blizu, zares blizu, na televiziji, je iluzija. V večerni pogovorni oddaji bomo poskušali navidez nemogoče: se pogovarjati, približevati in slediti iluziji, da bomo nekoga pogledali od blizu. Oddaja Od blizu je navidezno klasičen pogovor z osebnostjo iz sveta pop kulture, literature, slikarstva, filma, glasbe, gledališča, znanosti in tudi politike, a z neklasičnimi novinarskimi vprašanji, ki se bodo dotikala intervjuvančevega odnosa do življenja, ustvarjanja, ljubezni, duha časa, ki ga živimo…”

“Novinarka in pisateljica Vesna Milek bo v oddaji poskušala intimno in poglobljeno prehajati v sogovornikovo osebnost, ki se bo pred nami razkrivala v nizu vprašanj, ki ne izgubljajo klasične novinarske ostrine. Vsaka oddaja se bo prilagodila osebnosti intervjuvanca, njegovim posebnostim, skritim strastem, željam in strahovom ter ponudila nov pogled v sogovornikovo osebnost.”

Spati z intervjuvancem

Ne, sveta popularne kulture in literature običajno res ne uvrščamo v informativni program. Niti Borisa Cavazze ne. V informativnem programu novinarji ne provocirajo z “neklasičnimi” vprašanji o ljubezni, intimi in odnosu do življenja. Pri intervjuvancih ne raziskujejo strasti in strahov.

Gre za čisti žanrski flop. Ali če hočete — za premišljeno prevaro.

Podobno velja za Milekovo. Ne vemo sicer, ali je voditeljica spala s predsednikom vlade. Vemo pa, da po njenem intervju ni uspešen, če z intervjuvancem ne spiš. Njen moto dobrih intervjujev je hote ali nehote postal moto nacionalke. Morda bi nas moralo biti rahlo strah za visoke zahteve do novinark in novinarjev. Škoda, da Programski svet RTV ne more odločati o programu in o posteljnih kompetencah zaposlenih, vse skupaj pa nato označiti za “informativno spanje”.

Če smo čisto natančni, Milekova v svoji neskriti frivolnosti — očitno njenem osebnostnem atributu — ni ravno trdila, da z intervjuvanci spi. Ne, tako ambiciozna vendarle ni. Ona je samo citirala nekoga, kar so pri Vikendu izkoristili z obema rokama za naslov:

“Velja tisti izrek, ki ga je Rade Šerbedžija v filmu Una rekel Sonji Savić: ‘Za dober intervju moraš spati s svojim intervjuvancem.’ Ponoči razmišljaš o njem, ko se zbudiš. Ko pride novi intervjuvanec, pa izbriše prejšnjega. Pravzaprav gre za prav promiskuitetno vedenje.”

Videti ga s kitaro

Z ozirom na voditeljičina promiskuitetna načela najbrž ni naključje, da so vsi trije njeni dosedanji gostje bili moški. Morda je bil drugi gost v tem smislu celo nekoliko delikaten — čeprav je msgr. Alojz Uran že navajen pokore za domnevna podobna dejanja.

In če zadnji od treh ne bi bil ravno predsednik vlade, bi težko uganili, v čem se pogovorna oddaja Vesne Milek kakorkoli razlikuje od oddaje Zvezdane Mlakar. Razen po tem, seveda, da je slednja čisto pravilno uvrščena v razvedrilni program.

Po obsežnih “monologih”, kot je večkrat pikro omenila voditeljica — ko je Cerar gostobesedno čebljal o pomenu demokracije, odgovornosti vodenja, političnem biznisu in podobnih temah, ki Milekovi očitno ne ležijo —, je skrbno premišljeni in načrtovani vrhunec pogovora prišel nekje na polovici. Ko si je zaželela, skoraj dobesedno, da premier prime v roko električno kitaro. Zakaj? Kar tako. Ker je slišala, da jo je nekoč igral. Da je brenkal Jimija Hendrixa. Baje zelo naglas, na nekem balkonu.

Hey Joe

Ne, Cerar ni zaigral na kitaro. Voditeljica je sama poudarila, da si tega niti ni želela. Vse je bilo namenjeno tabloidni nečimrnosti: na nacionalni televiziji prisiliti premiera v situacijo, ki bo ostala v profanem spominu — predvsem pa nabijala gledanost in komentiranost in se ponujala rumenim medijem.

Milekova je uvedlata prizor z navidez infantilno željo: “Jaz bi zelo rada videla, kako vi v rokah držite kitaro.”

Seveda, smo sredi informativnega programa.

“A bi znali držati kitaro v rokah?” je še naprej fingirala. Takoj po pojasnilu, da jo ima doma, in po nekaj vnaprej pripravljenih taktih Hendrixove skladbe Hey Joe je k Cerarja prišel asistent in mu res prinesel inštrument.

In ker je premier prijazen fant, je takoj obljubil, da bosta z ministrom Koprivnikarjem, ki je tudi kitarist, pripravila nekaj komadov in jih za nacionalkino publiko tudi odigrala. “Če nam boste dali možnost,” je še skromno pripomnil.

Točno to je poslanstvo TV Slovenija. Da nas informira o predsednikovih in ministrskih glasbenih seansah.

Epizode z izpolnjeno glasbeno željo je bilo relativno hitro konec. Milekova je decidirano zaključila: “Lepo je videti premiera z električno kitaro v roki.” Kar je zvenelo kot manipulativno pojasnilo, zakaj smo ga morali gledati. V resnici je šlo za iskanje instantne tabloidne zgodbe, ki bo ostala in promovirala oddajo, ko je bo konec.

Tako je govoril Cerar, ne Zaratustra

Vse drugo je bilo bolj bledo. Vrtanje v gosta, zakaj bere religiozne ali mistične knjige in katere, zakaj je kristjan in ne kaj drugega, odkod zanimanje za Nietzscheja in Zaratustro, ni bilo preveč uspešno. Predsednik je očitno katolik iz pragmatičnih razlogov, ker je to duhovni okvir, v katerem živimo.

Ob bok temi njegove religioznosti: čeprav sem o tem pisal med prvimi in mi to ni bilo neznano, se mi zdi šokantno, da mu je uspelo dve leti to skrivati pred širšo javnostjo. Takšna sramežljivost ni ravno v skladu s krščanskim naukom.

Ob še nekaterih drugih trivialnostih — katere knjige bere, katere filme je nazadnje gledal, kateri slikarji so mu blizu — presežka seveda ni moglo biti. Iskreno povedano: nihče ga ni niti pričakoval, morda niti želel videti. Že v žanru razvredrilnega programa ne, kaj šele v tistem drugem, informativnem.

V časih, ko mu podpora strašno pada, pa bo Cerar vendarle lahko zadovoljen z izkupičkom.

Milekova, ki stavi na kompenzacijo svojih pomanjkljivosti s skrivnostnim nasmihanjem in prijaznim koketiranjem s sogovorniki, sicer ni delovala nesuvereno. Prej je videti, kot da ima to že v značaju. Da bi zaradi njene prezence oddaja pridobila na zanimivosti, pa verjetno ne moremo upati. Kot rečeno: dobili smo še eno Zvezdano.

Če komu še ni jasno, da nacionalka gre po poti tabloidnosti, naj si za trenutek poskuša zamisliti, da bi Mlakarjeva ali Milekova vodili TV Dnevnik.

Promiskuitetno? No, to.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v petek, 15. julija, pod naslovom Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.