Frustrirani srednji sloj išče radikalno politiko in zavajajoče rešitve
Zdaj že celo revija Fortune piše, da so povprečni volilci na Zahodu tako jezni, da se obračajo k radikalnim populistom zaradi stagnacije ali celo zmanjševanja svojih prihodkov. Večina ne vidi luči na koncu tunela. Običajni ljudje so izgubili upanje, da si bodo s trdim delom ustvarili blaginjo zase in svoje družine.
Fortune navaja nekaj ugotovitev poročila z naslovom Poorer than Their Parents: Flat or Falling Incomes in Advanced Economies, ki ga je izdelal McKinsey Global Instituta. Raziskava kaže, da dohodki delavskega razreda povsod v razvitih državah stagnirajo ali upadajo.
McKinsey Report
“Poročilo ugotavlja, da so se kar 70% gospodinjstev v zadnjem desetletju prihodki zmanjšali. Študija je upoštevala prihodke po razredih, ne posameznih gospodinjstvih, od leta 2005 do 2014. V 12 letih pred tem obdobjem so prihodki padli samo 2% gospodinjstev.”
“Po oceni avtorjev to pomeni, da je stagnacijo ali zmanjševanje prihodkov v obdobju 1993–2005 občutilo manj kot 10 milijonov ljudi in da je to število v obdobju 2005–14 eksplodiralo na 540 do 580 milijonov ljudi.”
“Naravnost povedano: velik del svetovnega prebivalstva, ki je v življenju in iz ene generacije v drugo pričakoval rast svojega materialnega premoženja, je spoznal, da so ti obeti lažni. Ni čudno, da se volilci v bogatem delu sveta puščajo zapeljevati radikalnim politikam in zavajajočim rešitvam za svoje ekonomske težave.”
Socialna podpora
McKinseyjeva študija sicer metodološko ni povsem čista, ker ne spremlja istih kohort posameznikov skozi čas, temveč samo agregat — pri tem so lahko nekateri posamezniki nadpovprešno uspešni —, in ne upošteva učinkov redistribucije z davki in socialnimi transferji.
Toda kaj to pomaga ljudem, ko pa se lahko revščini izognejo samo tako, da od države dobivajo socialno podporo?! To ne generira zadovoljnega srednjega razreda. Srednji razred nima več občutka, da bo zmožen poskrbeti za prihodnost svojih otrok, temveč je glede tega vedno bolj frustriran. Masa nezadovoljne populacije, ki živi od socialne podpore, vedno bolj narašča.
Lekcija
Vse to je rezultat napačnega ekonomskega modela v minulih treh desetletjih. Kar smo nekoč slavili kot dosežke reaganomike in thatcherizma — deregulacijo, liberalizacijo, privatizacijo, fleksibilen trg dela, manjšo socialno državo —, je ob dodatnem učinku globalizacije ustvarilo velika nesorazmerja pri razdelitvi ustvarjenega BDP. In to seveda na frustracijo in v škodo večine prebivalstva.
Zdaj se to vrača kot bumerang. Na žalost v obliki vzpona populistov in nacionalistov. Šele pozneje bodo prišli na vrsto tisti, ki bodo znali restavrirati socialno državo.
Trideseta leta prejšnjega stoletja so nam lahko pri tem jasen opomin in vodilo. V ZDA so se izognili nacionalizmu, fašizmu in vojni (na domačih tleh), ker so izvolili razsvetljenega predsednika (Roosevelta), ta pa je v Ameriki ustvaril socialno državo. Evropske države pa so morale skozi grozljivo kalvarijo vojne, da so prišle do istega spoznanja 15 let pozneje.
Smo se sposobni iz te lekcije kaj naučiti? Mislim, da ne.
Opomba: Tekst je bil objavljen v četrtek, 14. julija 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Smrt srednjega razreda na Zahodu je hujša, kot se zdi. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
