Poln kufer: A nam je tega res treba?!

A nam je tega res treba, ponavadi razmišljam pred odhodom na težko pričakovani dopust. Dopust, ki sva ga skrbno načrtovala več mesecev. Zadnjo noč pa se sprašujem, ali ne bi bilo morda bolje, da ostanemo kar doma ali pa gremo samo k sorodnikom.

To ni edino, kar mi gre po glavi, odkar smo naredili prvo rezervacijo. Vse do odhoda se v mislih pogumno spopadam s pomisleki in jih premagujem.

Prvo na seznamu stvari, ki jih prečrtavam, je vprašanje, ali bomo takrat sploh zdravi. Še posebej, če plačujeva letalske karte pol leta vnaprej.

Preden sem imela otroke, sem poznala samo gripo in angino. Da zaradi bolezni ne bi mogla na potovanje, nisem nikoli niti pomislila. Z dvema otrokoma sem obdelala že šive, norice, šolski primer škrlatinke, peto in šesto bolezen — verjetno pa na nas potihem preži še kakšna sedma ali osma in čaka, da udari šele potem, ko bom kupila letalsko karto, nekaj mesecev načrtovala potovanje in več dni pakirala.

S pediatrinjo na dopust?

Ampak nimam kaj. Dopust je tisto, kar me drži pokonci, ko se vsako jutro drenjam v troli in si predstavljam, da sem čisto sama na osamljeni škotski obali. No, z možem in dvema otrokoma.

Družino pripravljam na dopust tako kot trenerji športnike na svetovna tekmovanja. Tako kot morajo oni uživati proteine, jaz svoje zjutraj silim z matičnim mlečkom. V sokove vmešavam probiotike in jim težim, da so čim več na soncu. Namesto na višinske priprave jih izmenično vozim na Pokljuko in Portorož. Vse samo zato, da bi bili zdravi in da bomo lahko šli na dopust. 

Ko gre za najbolj črne bolezenske scenarije, sem lahko še bolj kreativna. Na prvi dopust sem spakirala pol lekarne in se komaj zadržala, da nisem ugrabila še naše pediatrinje in jo prisilila, da gre z nami. Ker kaj, če bolezni udari sredi oljčnega nasada v Provansi? Ali tam sploh poznajo zdravnike? In kako za vraga naj se z njimi sploh pogovorim? Vse, kar znam povedati po francosko, je naročiti štiri rogljičke.

Končno tudi za to težavo najdem rešitev in sklenem turistično zavarovanje. Tako mi ni treba vzeti na dopust še večjezičnega medicinskega slovarja.

Priznam, pretiravam.

Kljub temu pa ugotovim, da nimam pojma, kako naj nas vse spakiram. Če se nam med letom zdi, da nimamo nič za obleč, pri pakiranju vidim, da imamo preveč. Vsega.

Kupu prtljage se približam tako kot gre verjetno Zavec v ring: pripravljena na težek spopad. Prekladam stvari z enega konca na drugega, poskušam z zvijanjem, tlačenjem nogavic v čevlje, raztezanjem… — dokler se na koncu ne vržem na kovček. Zmaga je moja. Nasprotnik se lahko samo preda. 

Problem ni samo v tem, da je treba spakirat za štiri ljudi za teden ali več. Treba je upoštevat vse možne vremenske pogoje. Pa kaj, če gremo na Jadran sredi julija? Pri globalnem segrevanju ni nič več neobičajno. Možen je tudi nenaden padec temperature za 15°. Tudi na Kreti je že deževali in tudi na Islandiji moraš biti pripravljen na morebitno kopanje.

Odkar sem postala mama, sem prepričana, da moram biti kot Bear Grylls — pripravljena na vse in sposobna preživeti, kamorkoli nas vržejo. Moj otrok pa že ne bo edini, ki bo moker ali premražen in ki ne bo imel kopalk, brisače, rokavčkov, dežnika, gumijastih škornjev, puhovke, rokavic… Mogoče se moram naučit tudi zakuriti ogenj brez vžigalnika.

Ko s temi svojimi norčijami možu zlezem že čez glavo, me potolaži, da na bolezni in vreme pač nimava nobenega vpliva. Seveda, pomislim, ampak z doslednejšim ločevanjem odpadkov bi zagotovo prispevala k manj padavinam v Normandiji sredi poletja.

No, prav. Priznam, da pretiravam. A kaj, ko dopust stane. Če že toliko plačaš, potem se ti zdi, da bi moralo vse teči kot po maslu. Tako kot si si zamislil.

Pa bo res? To je tisto, zaradi česar se noč pred odhodom obračam v postelji.

Seveda. Splača se.

V glavi preverjam, ali sem res vse pravilno rezervirala, ali so mi vsi potrdili, ali sva izbrala prava prenočišča. Mogoče bi lahko vzela s seboj še kaj? Imata otroka dovolj igric na tablici ter knjig in igrač za celo potovanje? Imamo dovolj hrane? Kam sem dala potne liste? Samo še enkrat vstanem in preverim — čeprav sem to naredila že petkrat, odkar sem pripravila prtljago.

Da ne omenjam pregledovanja, ali sem res dovolj pospravila stanovanje, odnesla smeti, oprala vse perilo. S tem se res nočem ukvarjat, ko se utrujena vrnem z dopusta.

Spomnim se, da se moram dogovorit s sosedo za pobiranje pošte in zalivanje rož. Se prepričat, ali sem uredila zavarovanja. Zahtevala in dobila povečan limit na kartici. Nakupila zdravila, kreme za sončenje, pršila proti klopom in komarjem. Pripravila malico. V službi zaključila vse pomembne projekte in pravilno nastavila obvestilo o odsotnosti. Vrnila v knjižnico vse knjige, plačala račune, natisnila rezervacije, napolnila telefone, tablico, baterije…

Pred odhodom sem vedno tako utrujena, da se vedno znova vprašam, a nam je tega res treba. Toda ko se dopust začne, si s kozarcem vina v roki in s pogledom na morje pred nami vedno znova in z največjim užitkom rečem — seveda je treba. Splača se.

Potem pa se spomnim, da sem nekaj zelo pomembnega popolnoma pozabila…

Brezplačen dostop do članka omogoča Zavarovalnica Triglav. Več zgodb in nasvetov za brezskrben vsakdan najdete na portalu Vse bo v redu. Več avtoričinih člankov lahko preberete na tej povezavi.