Varufakisa namesto Mramorja za special guest star ministra za finance!

Mramor je rabil natanko pol leta, da se je opogumil in nepreklicno odstopil. Ko je Cerarju ob izbruhu afere z dodatki za stalno pripravljenost januarja ponudil odstop, je to bila samo PR pirueta. Zdaj pa se mu ne res ljubi več. Osebni razlogi! To je beseda! Iskreno, če nič drugega.

Alenka Smerkolj je bila moja sošolka na faksu, zato sem pristransko vesel, da bo vsaj začasno skrbela za državne finance.

Imam pa idejo za Mramorjevega naslednika: idealen bi bil Janis Varufakis.

Če bi od Cerarja dobil ponudbo, ki je ne bi mogel zavrniti, bi mogoče bil motiv tudi osebno zadoščenje. Ker prav Mramor je bil tisti, ki je po Varufakisovih izjavah Grkom prvi grozil z grexitom.

“Half God, half souvlaki” je za Mramorja tudi izjavil, da je “redkokdaj srečal takšno kombinacijo ekonomske nepismenosti in avtodestruktivne sovražnosti”.

No, Cerar naj pozabi stare zamere in Varufakisu hitro zrihta slovensko državljanstvo. Pa bo.

Zabavno mašilo

To bi bila seveda PR poteza. Realistično gledano bi bila za lase privlečena, vendar bi pasala v naš najljubši reality show.

Ampak to slovenska vlada rabi. Pa tudi medijem bi prav prišla. Med ministrskim medvladjem zanje namreč ni bolj zabavnega mašila kot ugibanje in špekuliranje, kdo bi lahko postal novi minister.

Čeprav je vseeno, kdo bo izbran in imenovan za novega ministra za finance. Kot je tudi vseeno, ali bo Cerarjeva vlada predčasno (raz)padla ali dočakala konec mandata.

Mislim, nam kot državljanom je vseeno — v smislu, da se nam ne bi poznalo —, politikom seveda ne. Politicians don’t make a difference. Politics doesn’t make a difference. Za to gre. V tem je problem.

Après lui le déluge

Slovenija je potonila v takšno brezizhodnost, da se zaradi ničesar več nima smisla sekirati. Ne splača se imeti mnenja. Optimizem je smešen in patetičen, kritičnost je inflatorna in nadležna. Vse je brez veze. Vse je vseeno.

Morda pa smo samo naveličani tega resničnostnega šova.

Ali kdo misli, da bo zdaj kaj bolje, ko je odstopil Mramor? Takih optimistov najbrž ni. In ali je po drugi strani kdo, ki misli, da se za Mramorjem obeta potop? Dvomim. Vse je isto in vse je vseeno.

Je razen urednikov notranjepolitičnih redakcij kdo resno trepetal ob interpelaciji Anje Kopač Mrak? Ali ob ponujenem odstopu Karla Erjavca? Je koga skrbelo, da bi naslednik AKM vodil MDDSZ+EM še slabše, če bi jo odžagali? Ali mogoče upal, da bi bilo bolje? Se je kdo bal, da bi se z Erjavčevim odhodom sesula slovenska zunanja politika? Ali morda držal pesti, da bi se Cerarju dokončno zmešalo in da bi sprejel njegov odstop? (No, priznam. Jaz sem.)

Zagotovo so ljudje, ki tako mislijo. Trepetajo in navijajo. Ampak konsekvence trepetanja in navijanja so iste kot pri resničnostnem šovu.

40 let in tri otroke — pa ustavna sodnica?!

Vseeno nam je za tisto, kar se nam zdi irelevantno ali nekredibilno. Zato imamo tak odnos do politike. Ki je točno taka. Ljudem dobre volje ne preostane drugega, kot da na vse skupaj gledajo z nezainteresiranim cinizmom, tisti bolj zateženi pa z jezo in razočaranjem.

Poglejmo še dva primera. Enega irelevantnega, drugega relevantnega.

Saga o seksizmu, ki jo je kot surogat za kisle kumarice lansiral Radio Študent, je tipičen primer zadeve, ki jo spremljamo samo zato, ker nimamo kaj pametnejšega početi. Gre za socialno irelevantno poletno temo, ki nas prav zato tem bolj zanima. Zaradi svoje irelevantnosti je postala izhodišče za feministično debato o seksizmu. 

Na drugi strani pa imamo dva nova ustavna sodnika. Sodnico in sodnika. DZ je v torek zvečer potrdil dr. Špelco Mežnar in dr. Marka Šorlija. Super. Ustavno sodišče je institucija z avtoriteto. To bi nas moralo zanimati. In tudi nas.

Pa ste mogoče opazili, da pri skoraj nobeni omembi takrat še kandidatke Mežnarjeve mediji niso pozabili navesti podatka, da je stara 40 let? In da so nekateri tudi pripomnili, da je mati treh otrok?

Meni osebno se to zdi bolj mačistično ali pa vsaj patriarhalno kot to, kar je Flisar napisal Anji Radaljac.

Pa kaj potem, če je dr. Špelca Mežnar stara 40 let in če ima tri otroke? Nič hudega. Ampak zakaj ta diskrepanca med kandidatom in kandidatko za ustavno sodnico oz. sodnika? Zakaj niso navedli tudi Šorlijevih osebnih okoliščin? Recimo vsaj to, koliko je star in koliko ima že vnukov (če jih ima)?

Trači

Ja, ja, vem: spodnja starostna meja za ustavne sodnike je 40 let, Mežnarjeva jo je očitno pravkar presegla. To je domnevni argument za vztrajno omenjanje njene starosti — čeprav je bila ta formalnost skrita med vrsticami tekstov, objavljenimi že kdo ve kdaj.

Nimam nič proti, če mediji tudi ljudi na resnih javnih funkcijah opisujejo z osebnimi okoliščinami, ki z njihovim delom nimajo nobene zveze. Vključno z ustavnimi sodniki.

Ampak potem naj bodo vsaj dosledni in ne delajo razlik. Ker to ni nujno in ne vedno tabloidnost. Tabloidnost je, če to delajo spolno asimetrično. V tem primeru to lahko razumemo tako, kot da sta tudi godnost in plodnost nove ustavne sodnice samice kvalifikaciji za to službo — za dobro vago strokovnosti in nepristranskosti.

Po drugi strani pa je star moški kot nov ustavni sodnik nekakšna čista in abstraktna, tako rekoč aseksualna alegorija pravne ekspertize. V življenju ga ne bo prav nič odvračalo od njegovega dela. Ženska je vedno tudi spolni objekt, ki ga nekaj moti, ovira — če nič drugega, je vsaj zlata prinašalka oz. nadaljevalka vrste, ki ji ob dolžnostnem aplavzu za prebijanje steklenega plafona v rosnih srednjih letih njenega poklica privoščimo tudi prijazen in razumevanja poln trač.

Moškemu pri 70 letih — če ni ravno Flisar — pa to pač ne paše.

Samo povem. Sicer pa mi je vseeno.