Kateri svetovalci mešajo glavo predsednikom (predsednicam) vlade?

V ponedeljek se je voditeljica Odmevov Rosvita Pesek z dvema zelo različnima gostoma — Bogdanom Biščakom in Božidarjem Novakom — čudila, kaj da je s premierjem Cerarjem, da zadnje čase nastopa tako zelo drugače.

To so ponazorili z verbalnim spopadom med Cerarjem in njegovo predhodnico Alenko Bratušek, ko je premier odgovarjal na poslanska vprašanja, in s posnetki z nedeljske programske konference SMC, kjer je Cerar razburil s tezo o mafijski državi.

Osebno sem mnenja, da se dva najvišja predstavnika izvršne oblasti ne smeta obkladati osebno, saj to temeljito najeda dostojanstvo funkcije — pa ne zaradi tistega, ki je to funkcijo nekoč opravljal, ampak tistega, ki jo opravlja zdaj.

Če začne nekdo lomastiti po svojem predhodniku, ste lahko prepričani, da ne bo več dolgo, pa bo sam dobil naslednika. V kompleksni službi, kjer imaš na voljo vse od ljudi in ustanov mimo znanja in izkušenj pa do časa in denarja, je preveč preprosto reči: “Tisti pred mano je vse zafural.”

Premierov izbruh

Zadnja, ki je to vztrajno poskušala, je bila ministrica za kulturo — pa smo vsi videli, kako se je končalo. 

Premierov izbruh na račun bivše kolegice lahko celo razumem. Pa ne samo zaradi njenega državnega sekretarja, ki ga je postavila na čelo Luke Koper. Še bolj zato, ker je v žaru zadnje predvolilne kampanje svojemu nasledniku servirala enako žolčne udarce.

Potem pa me je prešinilo: pa saj ni čudno, oba imata oba istega svetovalca!

Ni problem v globe-trotterskih konzultantih, ki predsednika vlade, s katerim so skupaj gor zrasli, uporabijo kot lansirno platformo za iztrelitev v še nekaj prestolnic naše male regije. Problem je v predsednikih in predsednicah vlad, ki tem svetovalcem jejo iz roke — in potem začnejo govoriti (in bruhati) drugače.

Ne morem ceniti najmočnejšega človeka v državi, če mu ob vseh soborcih, kolegih, sodelavcih, svetovalcih in sovražnikih lahko opere glavo nekdo, ki prisotnost v prestolnici meri v urah.

Sujet supposé savoir

Da ne bo pomote: globoko cenim nekatere strateške, politične in komunikacijske konzultante. Vendar sem prepričan, da se ne smejo niti za trenutek postaviti v lakanovsko pozicijo “subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve”.

Nasprotno! Njihova vloga in naloga je ravno v tem, da v svojih varovancih take subjekte prebudijo — če jih seveda najdejo. Če jih ne, je bolje, da spakirajo. Eni in drugi.

Verjemite mi na besedo: nekaj povsem drugega je delati za predsednika vlade, ki si želi peljati naprej relativno demokratično evropsko državo, ali pa takega, ki se na svoji poti na oblast ne obotavlja monopolizirati politične in medijske krajine. Če si namazan z vsemi žavbami brutalno monopolizirane politične krajine in prideš pod Alpe, boš začel hitro postavljati ne samo pionirčke na predsednikovi poti, ampak boš tudi režiral, kako jih naj kamere snemajo.

Potem se ti lahko zgodi dvoje: lahko ti slepo verjamejo — saj tudi torbonosci in oprode sanjarijo o tem, kako lepo bi bilo vladati, če bi bilo malo več reda —, lahko pa te ob prvi priložnosti odslovijo.

Cover scoop

Kar nekaj indicev se mi je nabralo, po katerih na žalost ugotavljam, da zmaguje druga opcija.

Ko me je prav ta svetovalec nekoč poskušal prepričati, kako velik cover scoop mu je uspel, ko je predsednico vlade poslal dat izjavo pred Mercatorjev center, sem mu pokazal spodnjo stran taistega časnika, kjer je v Temi dneva pisalo: “Se je predsednici vlade zmešalo?”

Morda smo res civilizacija podob, toda bere (in piše) nas še vedno dovolj.

Aktualnega predsednika vlade ste lahko pred kratkim občudovali v različnih komandnih pozicijah — od veslanja v drevaku na Cerkniškem jezeru pa do strojevodje vlaka na nesojenem drugem tiru. Toda že nekaj dni po sprevodniški pozi pomurskega tira ste lahko prebrali, da z električno napetostjo na tej progi ni čisto vse v najlepšem redu. Berimo in pišimo, preden volimo.

Brez sodelovanja medijev — zavestnega ali podtaknjenega, peu importe — takšnih scoopov ne bi bilo. Zato mediji iz taistih svetovalcev zelo radi delajo zvezde, češ, oni so tisti, ki delajo predsednike. Tako so na Hrvaškem Američana Alexa Browna razglasili za tvorca nove podobe Zorana Milanovića. Tako se albanski premier Edi Rama ni branil uslug britanskega svetovalca Alastaira Campbella, zaradi česar so bili deli njegove kampanje presenetljivo podobni — ne boste verjeli — Pahorjevi predsedniški.

Pionirčki in razrahljani kravatni vozli

Še vedno naivno verjamem, da se v okvirih mednarodnega sodelovanja ideološko sorodnih strank tu in tam najdejo res dobri svetovalci. Toda to so ljudje, ki ne pridejo rahljat kravatnih vozlov in slačit reklcev, kaj šele postrojavat pionirčkov in kamer.

To so tisti, ki prinesejo temeljno spoznanje, da je politike (v smislu policies) treba najprej imeti, če jih hočeš komunicirati. In če hočete dobiti kak glas, je treba — glej, glej! — spet veliko brati in pisati.

In če tuji svetovalci prinesejo metodologijo, je lažje tudi lokalnim svetovalcem. Še tako dobri obrazci rabijo besede, da postanejo meso.

Dokler pa bo merilo uspeha tujega svetovalca slika na naslovnici, do takrat se nas bo vedno več v vedno manj drobnem tisku spraševalo: pa kdo mu vendar meša glavo?