V vsa državna podjetja nastaviti čim več Ivan (ali Ivanov) Orleanskih

Napočil je čas za premislek o bistvu spora med Luko Koper in vlado. Navidez je vzrok jasen: gre za denar. Za to, koliko denarja uspe državi kot večinskemu lastniku izčrpati iz Luke. Vlada hoče zamenjati nadzornike, da bi iz Luke potegnila več.

Pokazala je tudi, kako si to predstavlja. Stroški dela so previsoki, zato je treba znižati plače. V Luki ne upravljajo dovolj racionalno, ker vlagajo v socialno okolje, plačujejo dodatno zdravstveno zavarovanje delavcem itd. Gledano skozi optiko maksimiziranja profita Luka razmetava denar, ga zapravlja za nepotrebne reči. Ideja države kot večinskega lastnika je skratka, da je treba s tem nehati. Plače in vse ostalo je treba oklestiti na minimum. To bo zvišalo profit.

Ali kot pravijo oni: to bo povečalo ekonomsko učinkovito in racionalno upravljanje z Luko. Navidez je to smiselno. Vsaj z ekonomskega zornega kota.

Seveda pa je problem, da družba ni samo le ekonomija. Ali vsaj ne predvsem ekonomija.

Socialno vodenje

Socialno vodenje Luke, ki ga je očitno utelešala Alenka Žnidaršič Kranjc, se logiki države kot lastnika upira. Kar država razume tako, kot da se ji upira Luka Koper. Kar je kratkoročno res. Ker slovensko državo zanimajo le kratkoročni cilji.

To je za kolonialno državo tipično. Kolonialna država vedno razmišlja samo kratkoročno. Ni dolgoročne vizije in perspektive.

Če bi vlada razmišljala dolgoročno in če bi kaj razumela, bi se ustavila. Razmislila. Upoštevala nekatera dejstva. In nato igrala naprej.

Prvič bi upoštevala dejstvo, da je poslovna uspešnost Luke Koper v veliki meri rezultat socialnega vodenja podjetja. Uspešno je lahko samo tisto podjetje, ki je vódeno tako, da so delavci zadovoljni. To piše v vseh učbenikih menedžmenta.

Način vodenja Žnidaršič Krajnčeve je torej pravilen. Tako vodijo uspešna podjetja povsod po svetu. Vlada pa zahteva izčrpavanje podjetja, povezano s poslabšanim položajem delavcev. To bo zlomilo motivacijo delavcev za dobro delo. Luka Koper se bo iz uspešnega podjetja spremenila v neuspešnega.

Strah in (za)upanje

Dokazov za napačnost takega vodenja podjetij, kot si ga predstavlja vlada, je v Sloveniji na tone. Ni jasno, zakaj hočejo to zmoto ponoviti tudi v Luki.

Ali pač. Če hoče vlada Luko uničiti in jo nato prodati, je ta logika smiselna. Tudi to zgodbo smo že videli.

Drugič, strah delavcev in uprave Luke, da se bo zgodilo točno to, je upravičen. Dosedanje slovenske vlade si niso z ničimer zaslužile zaupanja. Ugotovitev delavcev, da vlade vodijo Slovenijo v interesu tujih kapitalskih centrov, ne pa Slovencev, je točna. Seveda je možno takšno protislovensko politiko vlad vedno upravičiti. Predvsem ekonomsko. A te utemeljitve niso edine možne. Še manj pa upravičene.

Tretjič, treba je vztrajati, da vlada, ki nenehno ponavlja, da je Luka njena strateška naložba, tudi v praksi ukrepa v korist Luke. Kar pomeni, da izgradi drugi tir Divača–Koper. Brez tujcev. Ker tujci bodo, logično, igrali svojo igro. V lastnem interesu. Morda celo v interesu Slovenije, dokler ta ne bo v nasprotju z njihovim. Ko bo, pa bodo ravnali po svoje.

Četrtič, ko zdaj računamo, da lahko drugi tir zgradimo in odplačamo sami, mora država nemudoma začeti z delom. Ne samo iz ekonomskih razlogov. Ampak predvsem iz političnih razlogov. Vlada in država imata z gradnjo drugega tira enkratno priložnost, da dokažeta Slovencem, da delujeta v njihovem interesu. Glede na dejstvo, da tri četrtine Slovencev ni zadovoljnih s državo, je to nujno za sanacijo njune legitimnosti.

Država in vlada, ki nimata legitimnosti, dolgoročno ne moreta obstajati. To je danes ključni problem Slovenije. To. Ne pa vse drugo, o čemer govorijo. In s čimer se ukvarjajo.

Luka je drugi Mercator

Alenka Žnidaršič Kranjc to razume. Med delavci Luke uživa legitimnost. Razume, da si jo je treba nenehno potrjevati. In to zna. Razume, da jo je treba tudi plačati. In jo plača. Kar je prav.

Kot je to v Mercatorju vedel Janković. Ki so ga odstranili. Nadomestili z ljudmi brez legitimnosti. In podjetje na koncu prodali. Človek se ne more znebiti občutka, da je Luka drugi Mercator, Krajnčeva pa Janković. 

Glede na to, da se je politična elita boji in jo zmerja z žensko, ki ima “kompleks Ivane Orleanske”, naj pripomnim dvoje.

Prvič, ima se je za kaj bati. Ženska je sposobna. Vlada pa ni. In drugič, globoko sem prepričana, da Krajnčeva ve, da vlade ne more voditi, ker (še) nima primernega ozadja.

Lahko pa vodi Luko. Uspešno. Če bi bila jaz večinski lastnik Luke, bi jo podprla in se z njo dogovorila, kako povečati profit. (Luka je tu pripravljena popuščati.) Nenazadnje pa bi v vsa državna podjetja poskušala nastaviti čim več Ivan (ali Ivanov) Orleanskih.

Hkrati pa bi se zamislila nad tem, kako naj sama postanem Ivana Orleanska Slovenije. To je tisto, kar Slovenija danes potrebuje. Ne pa predsednika, ki se na kongresu lastne stranke hvali s tem, da ne krade državljanom. Prosim? To je zdaj zasluga, s katero se hvalimo? Ni to samoumevno? Sploh za nekoga, ki je prišel na oblast z govorancami o etiki?