Intelekt 26-letne ženske in erekcija 71-letnega fukfehtarjevega vajenca

Razkrita privatna korespondenca med mlado literarno kritičarko in starim literarnim urednikom kaže ne samo na to, kako si boring old farts predstavljajo svojo mentorsko pozicijo, ampak tudi na prepad med generacijami.

Zadeva je predolga in preveč komplicirana, da bi jo zelo natančno povzemal.

Če poenostavim: komparativistka Anja Radaljac, 26, je v začetku tega leta po mailu poizvedovala pri Evaldu Flisarju, 71, pisatelju in odgovornem uredniku Sodobnosti, o možnosti sodelovanja z revijo. Opisala mu je svojo prekerno situacijo in se ponudila za literarno in gledališko kritičarko, esejistko, prevajalko.

Flisarjev odgovor je bil sprva pritrdilen. Zapletlo pa se je, ko ji je napisal, da je na byline fotografiji videti “seksi”.

Radaljčeva nad pripombo ni bila navdušena in mu je to tudi napisala. Flisar pa je odgovoril, češ, to je vendar kompliment, ker se v življenju še ni zaljubil v žensko, ki mu ne bi verbalno, intelektualno izzvala erekcije.

Nespodobna komunikacija

Flisar je po izjavah Anje Radaljac napisal še nekaj vsiljivih vprašanj o njeni zasebnosti. Odgovorila mu še bolj nedvoumno odklonilno in dala vedeti, da ji to dopisovanje oz. namigovanje vzbuja nelagodje. Tako je Flisar po dveh objavljenih prispevkih z njo prekinil sodelovanje — nakar se je ona odločila, da bo šla s to korespondenco v javnost.

Komentiran potek nespodobne komunikacije je objavil Radio Študent v razboritem članku Muanisa Sinanovića. Tukaj pa je še nadaljevanje: Flisarjev odgovor na objavo ter odgovori uredništva RŠ, Radaljčeve in Sinanovića na Flisarjev odgovor.

Taki so pač stari dedci

Poglejmo na zaplet s človeške, ne z družbene plati.

Ni nenavadno, če prileten moški napiše kriptoerotičen mail mlademu dekletu, ko zagleda njeno fotografijo in začne fantazirati. Niti ni škandalozno. To je kvečjemu smešno. Taki so pač nekateri stari dedci. Saj jih vsi pomilujemo, kajne? Dekleta najbrž še posebej.

Pri tem pomaga — dedcem, ne dekletom —, če sta kolega v istem fahu. Pomaga tudi to, da sta v asimetričnih družbenih položajih, on seveda v superiornem.

V kontekstu radikalne politične korektnosti in enakopravnosti spolov je Flisarjevo vsiljivo osvajanje seveda tipičen primer seksizma. Jaz sam pa nočem biti do te mere radikalen, da bi iz tega izpeljeval ne vem kakšne kritične in grde in predvsem posplošene družbene ugotovitve.

Moram jasno povedati, da mi to ni niti malo všeč. Flisarja bi si drznil nadreti kvečjemu v tem smislu, da je ostarel pohoten kmet brez stila, ki se kvaziduhovito in psevdointelektualno dela frajerja s seksualnimi insinuacijami ženski, ki bi ji lahko bil dedek.

Kaj naj torej rečem na Flisarjevo šopirjenje? Nič ne bom rekel. Žal mi je, da za primer sploh vem. To ni moja stvar. Še več! To ni niti družbeni problem, kot ga generacija Anje Radaljac poskuša prikazati. Vsaj ne v takem merilu in ne takega pomena.

Možni sta namreč dve reakciji. Fukfehtarjev vajenec lahko pri naslovníci (da ne rečem objektu) svojega erotičnega dvorjenja naleti na nezainteresiran ali celo neodobravajoč odziv in se osmeši. Pa še pred kom, ki to slučajno opazi ali sliši.

Druga varianta pa bi je, da bi bilo to hofiranje (bog ne daj) ženski iz nekega razloga všeč. V tem primeru bi se un homme et une femme spentljala. Prišlo bi do emocionalne, morda celo seksualne navezave.

Ponavljam: tako kot mi ni všeč predlog odnosa, mi tudi ni všeč uresničitev.

Simptom

Ampak na Radiu Študent je Flisarjevo neprimerno vedenje postalo velik družbeni problem. Postalo je simptom. Simptom odnosov ne samo na literarni sceni, temveč v družbi nasploh. Simptom odnosov ne samo med moškimi in ženskami, temveč med ljudmi nasploh. Ne samo simptom slabih komunikacijskih, epistolarnih manir, temveč simptom porazdelitve družbene moči, ki bazira na ekonomski, kulturni, seksualni dominaciji. Moških. Ker točno to, kot pišejo na RŠ, ko utemeljujejo objavo privatnega dopisovanja:

- “V razkrivanju prikritih sistemov dominacije, razmerij moči in v boju proti novim oblikam implicitne cenzure vidimo eno osrednjih vlog Radia Študent v današnji konstelaciji našega lokalnega prostora. Tovrstne članke smo že objavljali in jih bomo objavljali tudi v prihodnje in to navkljub pritiskom, grožnjam in obtožbam, ki v zadnjih dveh dneh letijo tako na našo institucijo kot tudi na omenjena sodelavca. Bolj kot posamezni primeri, njihov javni linč in medijski pomp nas sicer zanima širša oziroma strukturna problematika tovrstnih delovanj in točno to smo skušali v primeru Evalda Flisarja tudi izpostaviti.” [vse boldiral jaz]

Javni linč?

No, to.

Javni linč? Objavili so privatno komunikacijo dveh consenting adultsov, ki se je nanašala na prazne seksualne marnje enega od njiju in averzijo drugega (druge) do takšnega korespondiranja — in potem bo RŠ govoril o javnem linču?

Zaradi neprimernega dopisovanja Flisarja pozivajo k odstopu s položaju predsednika Slovenskega centra PEN, kot da bi bil njegov greh primerljiv z Dominique Strauss-Kahnovim posilstvom gvinejske sobarice — in potem bo RŠ govoril o javnem linču?

Minila sta samo dva dneva od razkritja Flisarjeve “afere”, ko je uporabnik z IP-ja 84.52.146.149 že updatal njegovo geslo na Wikipediji (v angleščini) s poglavjem Sexual abuse allegations — in potem bo RŠ govoril o javnem linču?

[Opomba: 11. julija popoldne je slovenist in samodeklarirani “wikiholik” dr. Miran Hladnik Flisarjevo geslo updatal nazaj in čez tisoč znakov dolg odstavek o obtožbah o spolnih zlorabah zreduciral na stavek: “In July 2016 Flisar has been called to resign as the president of the Slovene PEN due to the use of sexist language.”]

Iz muhe slona

Smešno je, skratka, če stari dedci namigujejo — magari privatno — na korelacijo med ženskim intelektom in erotičnostjo na eni strani in svojo erekcijo na drugi. 

Ni pa smešno, če se osmešeni stari dedec odloči — s pozicije moči, seveda, ki mu je bila dana brez kakšnega posebnega konsenza —, da “njegova” institucija ne bo več poslovala z nehvaležnico, ki ne samo ne vidi zgoraj omenjene korelacije, ampak je tudi gladko ne zanima.

Prav tako pa tudi ni smešno, da nek medij — in sodeč po razpisani peticiji skorajda že družbena skupina — naredi iz muhe slona z objavo privatnih mailov.

Pozor, ponavljam! Sem proti seksualno eksplicitnemu izražanju. Še posebej med ljudmi, ki niso skupaj krav pasli. Tudi v privatni komunikaciji pričakujem korektno obnašanje med človekoma oz. do človeka, s katerim si v profesionalnem odnosu.

Pa vendar je akcija/reakcija na pisateljevo highbrow kvantanje totalno disproporcionalna. Zato se mi zdi denunciantsko ravnanje Radia Študent bolj družbeni simptom kot pa Flisarjevi maili. Simptom Facebook generacije, ki je prepričana, da je napad na zasebnost drugih najboljša obramba njihovega zasebnega interesa — in javnega denarja.