Objestnost se splača: Janša in osmrtnice v Delu

11.7.2016 / 06:10 3 komentarji
Na koncu vedno zmaga diskreditacijski diskurz. Karkoli odgovorite, v vsakem primeru ste krivi. To pokažejo javne ankete.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Janša je spet zabil klasičen diskreditacijski gol medijem in pri tem so mu hočeš-nočeš asistirali mediji. Tako je TV Slovenija v petek zvečer v Dnevniku objavila PR odziv SDS, v katerem so Delovo kredibilnost ponižali na raven domnevne neverodostojnosti njihovih osmrtnic. Tako so napisali:

Spoštovani,

pošiljamo odgovor SDS na zastavljena vprašanja:

Ko gre za pisanje Dela, se nima smisla odzivati niti na osmrtnice, kajti tudi tam obstaja dvom, če [sic!] je zapisano resnično.

Prijazen pozdrav,

Služba za odnose z javnostmi SDS

Časopis Delo je skratka medij, v katerem — tokrat z uradno dikcijo službe za odnose z javnostmi SDS — ne smemo verjeti niti osmrtnicam.

Za kaj je šlo? Pred dnevi je Delo pisalo o novem/starem zavezništvu med Marjanom Podobnikom in Janezom Janšo. Podobnik, ki ga trenutno poskušajo izključiti iz SLS, naj bi se poskušal vrniti v politiko s pomočjo Janše. Članek v Delu je namreč govoril o javnih napovedih njegove izključitve.

Zadrega in motiv

Dodatna zadrega za Janšo in SDS pa je v tem, da je Podobnik v edinem in za eno od prizadetih strani očitno problematičnem članku v Delu potrdil takšne dogovore. Novinar Zoran Potič se celo sklicuje na pridobljeno dokumentacijo v obliki dopisovanja:

“[Dobili smo] vsebino komunikacije, ki nam jo je Marjan Podobnik tudi potrdil, med njim in prvakom SDS Janezom Janšo, v kateri se usklajujeta pred in po volitvah v KGZS. ‘Po telefonu nisva govorila, imava pa kontakte,’ je dejal [Podobnik].”

Diskreditacijski motiv v obširnem naboru sarkastičnih in zlohotnih ocen slovenskih medijev je star in znan. Nanj sem opozoril že leta 2012, ko ga je Janša uporabil — kakšno naključje! — v intervjuju za taisto TVS. “Kar se Dela tiče, tam ni za verjeti niti osmrtnicam,” je rekel Janša v TV intervjuju, ko je podučeval Delo, da je z zadevo Rode–Stelzer dosegel profesionalno dno. Novinar Jože Možina, ki je pogovor s tedanjim premierom vodil, kajpak ni ugovarjal. Pravzaprav je bil tam zato, da Janšo pripravi do tega, da kaj pove na to temo in afirmira njegova stališča. No, saj vemo: edina osmrtnica, ki bi ji Janša v Delu verjel, je osmrtnica za Delo.

Loaded question

Kako so se odzvali novinarji? Slabo. Sicer pohvalno je temu sledil le protest IO Aktiva novinarjev Dela, ki je med drugim zapisal:

“Predsednik vlade Janez Janša je v sredinem večernem pogovoru za nacionalno televizijo znova napadel Delo. Na novinarsko vprašanje o problematiki bega možganov iz Slovenije, je dejal, da podatkov o tem ni ter da je o tem poročalo Delo, v katerem pa ‘ni za verjeti niti osmrtnicam’.”

“Obenem je v istem pogovoru še dejal, da je ‘Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov’ ter se na splošno izrekel o slovenskem novinarstvu — meni, da tako nizko, kot je danes, še nikoli ni bilo.”

“IO Aktiva Dela protestira nad takšnimi neresničnimi sodbami medija.”

Odziv se mi zdi neposrečen. Za diskreditacijski in hujskaški diskurz pač ne moremo reči, da je neresničen. Trditve tega sorte so vedno nabite z nečim, pred čimer se ne moremo braniti. Niso neresnične kar tako, temveč vsebujejo diskreditacijsko premiso. Naj navedem klasičen primer tako imenovanega nabitega vprašanja (“loaded question”): če vas nekdo vpraša, ali ste že nehali pretepati svojo ženo — seveda ob predpostavki, da je nikoli niste pretepali —, ne morete reči, da ste jo nehali, niti tega, da je niste nehali. Vprašanje namreč vsiljuje odgovor da ali ne. Karkoli odgovorite, v obeh primerih ste krivi ali vsaj kompromitirani. Diskreditacija se je zgodila v vsakem primeru.

Asimetrija

Če torej premier trdi, da v Delu ne moremo verjeti niti osmrtnicam, potem je pojasnilo, da je trditev neresnična, zgrešila register sogovornikove namere in je zato deplasirana. Četudi analogija ni povsem popolna, zadosti osnovni hermenevtični poanti: pojasnilo, da je trditev, da v Delu ne moremo verjeti niti osmrtnicam, neresnična, gladko dezavuira bistvo diskreditacijskega postopka. Sploh se ga ne dotakne.

Ker kaj naj bi to pomenilo, da izjava SDS ni resnična? Da v Delu lahko verjamemo osmrtnicam? Je to sporočilo Aktiva? In naj pomeni, da izjava SDS, da je Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov ni resnična? Da še ni doseglo dna?

Domnevam, da Aktiv ni hotel tega sporočiti. Samo konceptualno so zgrešili naravo očitkov.

Očitki SDS Delu vztrajajo v isti obliki že vsaj štiri leta. Cinična ocena o neverodostojnosti Dela bi verjetno terjala enako reakcijo kot leta 2012. Vendar se bojim, da je ne bo. In ravno v tej asimetričnosti diskreditacij in reakcij nanje se skriva ena od poglavitnih težav za slovenske medije: politika se nikoli ne utrudi in ne spremeni svojih stališč. Novinarji pa jim pri tem grejo na roko.

Na TV Slovenija bi lahko zlahka spregledali njihove odzive: če so podani v takšni obliki, jih prav nič ne zavezuje k temu, da jih morajo objaviti. Ne vemo, ali je kdo točno izračunal, ali se mu objestnost splača. Toda na koncu vedno zmaga diskreditacijski diskurz. Vsaj javne ankete kažejo na to.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 9. julija, pod naslovom Delove osmrtnice in moč diskreditacijskih dovtipov. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE