Temna energija Majev v moji kleti

V Cancún, najbolj znano in obiskano letovišče v vzhodni Mehiki ob Karibskem morju v provinci Quintana Roo na polotoku Yucatán sem priletel iz Miamija. Med pristajanjem sem opazoval neskončne plaže ob Laguni di Michupte, posejane s stotinami megalomanskih hotelskih kompleksov.

Turistična masovka, to ni zame, to mi je bilo takoj jasno. Pa še majevski izvor imena Cancún — kačje gnezdo — mi ni vlival nobenega dodatnega zaupanja.

Zato sem na letališču najel golf kabriolet (Made in Mexico) in se na daleč izognil džungli turistične meke. Število prebivalstva je naraslo s približno 170.000 leta 1990 na današnjih več kot 700.000. Med novimi priseljenci je veliko ameriških in evropskih penzionistov.

Moj prvi cilj je bila Playa del Carmen. Že samo ime zveni mnogo prijetneje kot Cancún. Turistično mestece je zacvetelo v 60. in sodi med ex-hipijevske globalne destinacije kot recimo Ibiza, Mikonos, Goa, Koh Samui… V tistih časih se je Playa del Carmen proslavila tudi zaradi podvodnega dokumentarca The Great Mayan Reef. Playa del Carmen ima namreč z bližnjim otokom Cozumel drugi največji koralni greben na svetu.

Playa del Carmen

Po kaki uri vožnje po prometni obmorski cesti mimo na novo zgrajenih hotelskih kompleksov ob obali se znajdem v šarmantnem središču tega ex-hipi turističnega mesteca. Polno ljubkih kafičev, starinarnic, lokalno umetnostno-obrtnih trgovinic do res chic butičnih hotelov. Vmes pa seveda Burger Kingi in poceni trgovine s plažno robo.

Odločim se za hotelček El Jungla Caribe (karibska džungla) s prekrasnim tropskim vrtom, v katerem je restavracija in sobicami, opremljenimi s starinskimi ogromnimi črnimi železnimi svečniki. Ker se že temni, prižgem vse sveče in se za trenutek počutim kot španski konkvistador. Oznojeni konkvistador. Vroče in vlažno je, klime ni, imam samo velik ventilator, ki pa žal ne dela.

Zvečer se odpravim v bar na plaži. Naročim nachose in dos equis pivo in opazujem debele turiste — časi hipijade so že zdavnaj mimo — in čokate domačine in domačinke s precej oglatimi glavami in ukrivljenimi nosovi. Precej me spominjajo na like z majevskih reliefov.

Nič čudnega. V tem delu Mehike ter v Gvatemali in Belizéju živi okoli šest milijonov njihovih potomcev. Ki še niso pozabili svojih korenin. Njihova sodobna religija je mešanica katolicizma in stare majevske vere. Nekdanje bogove so nadomestili razni svetniki, ampak njihovi verski rituali nimajo zveze s katoliškimi, kakršne poznamo drugod. Njihovi šamani izvajajo obrede v svetih votlinah (cenotes) z žrtvovanjem kur, ki jim spuščajo kri pri prižganih svečah. Ampak ne ravno v Playi del Carmen.

Tulum

Naslednje jutro se odpravim naprej v Tulum. Ta ima eno najlepših peščenih plaž na svetu. Tudi Tulum je bil z nekaj kampi in kolibami včasih destinacija hipijev z nahrbtniki, danes pa je tam čez 200 hotelov. Na srečo pa so večinoma zadržali eko noto. Še vedno se da dobiti dokaj poceni seksi bungalove na plaži (priporočam Playa Xcanan Tulum resort). 

Glavna atrakcija Tuluma so dobro ohranjeni ostanki obzidanega obalnega majevskega mesteca na 12-metrskem klifu nad morjem. V poznem klasičnem obdobju majevske civilizacije (600–900 n. št.) je bilo to edino utrjeno obmorsko mesto, križišče morskega in kopnega prometa tistega časa, predvsem za bližnje mesto Coba. Priporočam jutranjo meditacijo na obzidju Tuluma ob sončnem vzhodu nad Karibskim morjem. Magic! Preden so ga preimenovali v Tulum, je bilo njegovo ime Zama – jutranje mesto.

Okoli majevske civilizacije je bilo skoraj vse do konca prejšnjega tisočletja veliko zablod. Navsezadnje so majevsko pisavo dešifrirali (kakšnih 90%) šele v 80. letih. Nekateri strokovnjaki so do takrat trdili, da so bili Maji zelo miroljuben narod. Mogoče res v primerjavi z Azteki, ki so na velikih stadionih krvavo žrtvovali na tisoče vojnih ujetnikov naenkrat, da bi “pomirili bogove”. Zdaj vemo, da je bilo ritualno prelivanje krvi ključni del tudi majevske vere. Preveč dežja — potrebne so žrtve za lepo vreme. Suša — potrebne so žrtve za dež. Za žrtvene daritve so ubijali višje rangirane sovražne vojščake, navadne vojake pa so uporabljali kot suženjske delavce.

Toda Majem vse te žrtve na koncu niso nič pomagale. Njihovo visoko civilizacijo je uničila večletna suša. Kar je od nje ostalo, pa so uničili španski konkvistadorji z meči in evropskimi virusi.

Chichen Itza

Moj naslednji cilj je Chichen Itza, najbolje obnovljeno majevsko mesto na Yucatánu. Veliko majevskih mest je še napol neodkopanih, tu pa so se mehiške oblasti zelo potrudile.

Chichen Itza je pravi majevski Disneyland, ki se razteza na petih kvadratnih kilometrih. Dnevno ga obišče na tisoče ljudi. Največja piramida El Castillo je visoka okoli 30 metrov, široka pa 50. Na severozahodni stranici piramide se ob spomladanskem in jesenskem ekvinokciju pozno popoldan pojavi svetlobna kača, ki jo nariše sonce in ki simbolizira eno od glavnih majevskih božanstev — pernato kačo Kukulkan. Neverjetno mojstrstvo.

Ker pa nimamo vsi časa, da bi čakali na enakonočje, so nas Mehičani prijetno presenetili s svetlobnim šovom takoj po zahodu sonca, ki je umetna upodobitev tega pojava. Rumeni žarek se počasi spušča po robu stopnic in res spominja na veliko kačo. V daljavi odmeva grom, pojavljajo se strele v obliki kač. Kot da so majevski bogovi z nami in uprizarjajo svoj show.

Ena najbolj fascinantnih zgradb v Chichen Itzi je stadion, ki meri 168 metrov v dožino in 70 v širino. Igralna površina je približno tako dolga  kot pri sodobnem nogometu. Na tem stadionu so Maji igrali igro z žogo, ki so jo imenovali pitz ali ollamaliztli. Ta igra naj bi izvirala že iz leta 1400 pr. n. št. in je verjetno najstarejša igra z žogo. Na vsaki strani igrišča je po en ne prav velik kamnit obroč, skozi katerega so igralci morali zadeti štiri kilograme (!) težko, polno žogo iz kavčuka. Odbijali so jo v glavnem z boki.

Ker je bilo obroč — šest metrov nad tlemi — res težko zadeti (sploh z boki!), so dobivali točke tudi, če je žoga zadela zid na nasprotnikovi strani. V kasnejših verzijah pitza so uporabljali tudi kije, zato je igra tudi predhodnica kriketa in baseballa. Če bi takšno žogo igralci brcali, bi si hitro polomili prste na nogah. Kot nam je razložil lokalni vodič, so mnogi igralci, ki jih je žoga zadela v glavo, umrli na mestu. Igralcev ni bilo veliko, do štiri v eni ekipi.

Kot vsaka večja majevska ceremonija je bila igra pitz povezana tudi z žrtvovanjem. Po tekmi so žrtvovali igralce — pa ne poražencev, ampak kapetana zmagovalcev. Ki so mu ceremonialno odsekali glavo. Ni imel nič proti. Majevski bojevniki se niso bali smrti. Njihov glavni cilj je bila častna smrt v bitki ali ritualno samožrtvovanje, da bi se posmrtno povzpeli čim višje v njihova nebesa oz. zgornji svet, ki je imel trinajst nivojev. Spodnji jih je imel devet.

Zapleteno, ni kaj.

Valladolid

Naslednji dan sem se odpravil na kosilo v majhno mestece Valladolid zahodno od Tuluma, kjer sem si privoščil pikantno ribje kosilo na terasi ljubke restavracije. Med jedjo me je zabavala skupinica majevskih Indijank v tradicionalnih oblačilih, ki so se vrtele in plesale s polnimi pivskimi steklenicami na glavi. Kar glede na njihove oglate glave verjetno niti ni neka umetnost. Sem jih pa vseeno obilno nagradil z mehiškimi pesi. Po ogledu mesta sem sedel v golfa in se odpeljal proti mestu Coba, za katerega sem slišal, da je mnogo bolj pristno doživetje kot Chichen Itza.

Na podeželski cesti sem moral biti zelo previden, da ne bi zbil kakšnega od otrok, ki so se kar metali proti redkim avtom s tujimi turisti za za prgišče kovancev. Prvim petim sem ustavil in jim razdelil ves drobiž, ki sem ga imel. Kot da bi to opogumilo vse naslednje ob cesti. Prav oddahnil sem si, ko sem zagledal tablo z napisom Coba. Za tablo vidim eno samo zaraslo džunglo. Kje so piramide?

Coba

Ura je bila že skoraj šest popoldne. Prodajalka vstopnic me je opozorila, naj pohitim, ker da zapirajo ob osmih, in me vprašala, ali želim vodiča. Zakaj pa ne, rečem.

K meni pristopi starejši nizkorasel potomec Majev in mi v polomljeni angleščini pove, da je profesor zgodovine in da mu je ime Juan. “Muy bien, don Juan!” pokažem svoje navdušenje in pomislim na Castanedo. On je še bolj navdušen, da si ne bo lomil jezika naslednji dve uri. Zaskrbljeno ga vprašam v svoji dokaj tekoči španščini: “Pero, señor Juan, donde estan las piramidas y toda la ciudád Coba? Kje so piramide, kje je mesto Coba?”

Zvito se namuzne: “Verjetno ste že bili v Chichen Itzi. Tisto je za turiste, tole tukaj pa za avanturiste,” reče.

Medtem ko hodiva skozi goščavje, mi razlaga, koliko arheoloških najdišč iz časa Majev je še neodkopanih, ker država v to ne vlaga dovolj denarja. Pa tudi premalo je dovolj izurjenih arheologov in delavcev, ki bi jim lahko zaupali to delo. Potem pokaže na velik hrib na levi in pravi: “To ni navaden hrib. To je še neodkopana piramida, ki ji pravimo Nochoh Mul.”

In res, naenkrat se zavem, da so vsi “griči” okoli naju v bistvu preraščene majevske zgradbe. Noro!

Naenkrat se znajdeva na dobro ohranjeni kamniti poti, ki naju vodi do napol odkopanega igrišča za pitz, sicer precej manjšega kot tisto v Chichen Itzi. Ob poti srečava kakih deset drugih obiskovalcev, ki že grejo proti izhodu. Pot naju pelje desno skozi tropski gozd. Kar naenkrat začutim močan sunek pulzirajoče nizkofrekvenčne energije. V ušesih mi začne piskati. To je pri meni signal za močne energetske pojave.

Obrnem se proti Juanu in ga začudeno vprašam: “Señor Juan, que es esto?” Kaj je to?

“Lo siente? Čutite? Večina turistov ne. Pred nama je piramida Ixmoja. Visoka je čez 30 metrov in je najvišja piramida na Yucatánu. To so močni energetski objekti. Še posebej, če niso bili obnovljeni kot v Chichen Itzi. In Ixmoja ima navečjo moč, vsaj na Yucatánu.”

Ixmoja

Pred nama se odpre izsekana jasa in na njej čarobna, nedotaknjena Ixmoja. V ušesih mi tako piska, da skoraj nič ne slišim. Želodec se mi vedno bolj krči. Juana vprašam, ali se lahko povzpem na njo. Pravi, da večini odsvetuje, ker so stopnice nestabilne in se krušijo. Ampak čuti, da se bom znašel. “Con cuidado!” me posvari. Pazljivo!

Počasi in previdno se vzpenjam po strmih, okrušenih stopnicah. Ker mi nekajkrat skoraj spodrsne, ponekod raje plezam po vseh štirih. Padec s te višine bi bil poguben.

Naenkrat je stopnic konec. Na vrhu sem. Počasi se obrnem. Prizora se ne da opisati. Pod mano je gosta džungla, do koder mi seže pogled. Oranžno zahajajoče sonce riše kozmične vzorce skozi bele oblačke. Pod piramido zagledam v džungli tri majhna jezerca, od katerih se zaslepljujoče odbijajo sončni žarki. Na desni vidim še dve napol odkopani piramidi. Ko pogledam po stopnicah navzdol, si poskušam predstavljati moč, ki so jo imeli majevski vrači, ko so na tej piramidi izvajali svoje krvave obrede.

Razširim roke, globoko vdihnem in poskušam obvladati to temno moč. S priprtimi očmi vizualiziram, kako se po stopnicah vali odsekana glava bojevnika sosednjega plemena, ki jo spodaj z divjimi kriki pričakuje podivjana horda prebivalcev Cobe. Teh jih je bilo na višku slave čez 50.000. Strašljiva onostranska energija. Kar strese me.

Dovolj, si rečem. Ampak kak spominek bo šel z mano. Poberem tri majhne bele trikotne kamenčke, ki so bili nekoč del najvišje stopnice piramide in jih dam v žep.

Spet doma

Ponoči imam v sobi bližnjega hotelčka najbolj grozne sanje ever. Živo sanjam, da imam glavo na kamnitem tnalu in da vidim senco krvnika z visoko dvignjeno sekiro. Zamahne…

Popolnoma preznojen se zbudim in grem ležat na ležalnik ob bazenu. Razmišljam, da bi kamne vrnil tja, kamor spadajo. Ampak na koncu si rečem, da me samo daje paranoja. Strahopetec pa res ne bom.

Čez nekaj dni sem že na letalu proti Evropi. Doma razpakiram kufre in se šele takrat spet spomnim na kamenčke. Vzamem jih iz vrečke, v kateri sem shranil tudi za pest belega peska s plaže v Tulumu.

Na majhnem mehiškem krožničku naredim instalacijo s peskom za podlago in nanj položim kamenčke v obliki Triglava. Zraven postavim še srebrno odsekano glavo tolteškega bojevnika, ki sem jo kupil za sto dolarjev v Chichen Itzi. Tolteška glava me srepo gleda, kot da me hoče uročiti s pomočjo kamenčkov. V ušesih mi spet piska. Paranoja, pomislim in grem spat.

Spet nočna mora, tokrat še hujša. Nad sabo vidim svečenika z ritualnim pisanim peresjem na glavi in z visoko dvignjenim nožem iz žada, s katerim z eno potezo zabodejo žrtev v prsni koš in izrežejo še utripajoče srce. Planem pokonci. Ker ne morem zaspati nazaj, zgrabim te tri kamne, grem v klet in jih vržem v drvarnico na kup premoga, ki je bil tam še iz prejšnjih časov.

Čez dva dni grem na nekajdnevno smučanje v Avstrijo. Po dveh dnevih so kamni pozabljeni. Ko se vrnem, opazim, da je hodnik črn od saj in da smrdi po zažganem. Pozvonim pri sosedi in vprašam, kaj se je zgodilo.

“Ja kje pa ste bili, sosed? V vaši drvarnici je včeraj zagorelo. Najbrž so se otroci igrali z ognjem. Na srečo je hišnik ogenj pravočasno opazil in pogasil. Tudi gasilci so prišli.”

Z baterijo v roki grem v počrnelo klet in posvetim v drvarnico. Na kupu premoga jih takoj zagledam. Trije zakleti majevski kamenčki belo svetijo iz črnine zažganega premoga. Zdi se mi, kot da bolščijo vame. Čisto zlo.

Poberem jih in se zapeljem do Save. Tam izvedem castanedovski ritual za odstranitev negativne energije. Zalučam jih v reko in jim zaželim prijetno bivanje v hladni vodi na drugem koncu sveta.

Ob tem si prisežem pri vsem, kar mi je sveto, da se nikoli več ne bom igral z indijanskimi temnimi energijami. Resno.

No, ja. Tolteško srebrno glavo sem obdržal. In zaenkrat preživel.

Brezplačen dostop do članka omogoča Zavarovalnica Triglav. Več zgodb in nasvetov za brezskrben vsakdan najdete na portalu Vse bo v redu.