Poletna šola kulturnikov in ekonomistov za kulturnike in ekonomiste

Stara je nekaj čez dvajset let. Vedno nasmejana in vse jo zanima. Njeno ime je eksotično. Dolgo. Ko ga izgovorim, imam občutek, da sem povedala pradavno modrost. Poznam jo z Liffa, bila je prostovoljka. V Ljubljano je prišla študirat mednarodne odnose, če se ne motim.

Po dolgem času sem jo srečala na poletni šoli Ekonomske fakultete. Zanima jo kulturni menedžment. Pred kratkim je delala v Bruslju na filmskem festivalu. Morda bo dobila prakso v eni od ljubljanskih kulturnih inštitucij. Ne vem, kaj vse zna, ve in zmore — vem pa, da jo umetnost zelo zanima.  

Gospod, ki je v Bihaću načelnik za kulturo, pride vsako leto na poletno šolo. Teh njihovih ureditev in pristojnosti federacije, kantonov, mest ne bom nikoli dobro razumela. Pride, ker ga zanima, kako razmišlja Evropa. Raje sem tiho in ga samo poslušam.

Meni se zdita zanimiva oba od 36 udeležencev, medijem — zaenkrat — še ne. Čas poletja je, kisle kumarice so izpodrinili umori, protesti in koalicijsko švicanje. Kultura skozi ekonomijo ni top tema.

Ekonomija in kultura: stvar pogleda

Vedno imam pomisleke, ko se ekonomisti lotijo kulture. Vse vidijo v številkah, prihodkih, odhodkih in profitih. Po eni metodi je projekt megadober, po drugi drugi pa ne. Všeč pa mi je, ko ugotavljajo, da se vrednosti umetnosti ne da povsem ugotoviti. Kako oceniš vrednost projekta, ki ga kar nekaj ljudi dela napol zastonj?

Tudi ni slabo, če imam možnost poslušati, kako in kaj govorijo — tudi če se ne strinjam ali nimam dovolj orodij, da bi jim parirala.

Bi znala prepričati človeka, ki ni iz sveta umetnosti, da vloži sredstva v nekaj takoj neoprijemljivega in presežnega, če bi znala govoriti jezik ekonomije? Je to stvar ekonomske terminologije ali pač odprtosti ljudi, ki imajo sredstva? Zakonodaja lahko pomaga, ne more pa privzgojiti mentalitete.

Ni skratka slabo, če se obe strani kdaj malo podružita, pogovorita. Ekonomija in kultura v živem trku, morda v konfliktu, morda vsak s svojega brega. Skupno nam je to, da nimamo oprijemljivih številčnih vrednosti našega dela. Naše in njihove metode so podobno variabilne in niso vedno ulovljive. So stvar pogleda, zornega kota, artikulacije.

Oba vidika živim vsak dan in nisem edina.

Batagelj

Upanje, da bo ekonomika kulture končno spremenila ravnanje vlade in ministrstva — ki bi ta jezik morala res razumeti —, me počasi mineva. Nič ne pomaga, da iz enega evra umetnost in kultura proizvedeta 10€. Da privabljata turiste. Zaposlujeta. Širita obzorja in odračata poneumljanje. Ohranjata naravo, jezik in redke gabarite suverenosti.

Izraz suverenost sem uporabila namenoma, sliši se tako zelo državotvorno.

Mogoče bi pomagalo tudi opozarjanje na vizualno? Morda vse manjša materialna suvernost posega tudi v kulturno in umetniško sfero? Hmm, neka slepota jih daje. Spregledajo le ob kakšnem prazniku.

To so ti svetlobni prebliski.

Mogoče ne bi bilo slabo, če bi odločevalci in tisti s sredstvi poslušali predavanje Marjana Batagelja. Govoril je seveda o Postojnski jami, našem naravnem čudežu. Lepo o zaposlenih. Dobre plače. Kako so nagovarjali izbrane referenčne tuje medije o zarodkih človeške ribice. Pa tudi o tem, kako ohranjajo belo dvorano tako, da je ne osvetljujejo kar naprej s kamerami, telefoni in TV lučmi. Da blesti v naravni temi. Pa kako sodelujejo z znanstveniki in inštitucijami pri negovanju bodočih človeških ribic in kar je še živali in narave v jami.

Naivno, prepozno, nerodno?

Ker vem, da pozna Dragana Živadinova, Ksevt in vse noro dobre vizije o slovenski umetnosti v vesolju, sem ga vprašala, kaj si o tem misli. Kaj bi po njegovem morali narediti, da bi se prijelo in uspelo.

“Če bi poslušali Dragana, ki ima vizijo in odlična poznanstva, in mu dali sredstva za nekaj let, pa seveda tudi tržnika, ki bi razumel, bi bilo vse v redu,” je odgovoril.

Mnenje preverjeno uspešnega naj bo uslišano. Ko smo generale in direktorje in druge goste iz Zvezdnega mesta februarja peljali v Postojnsko jamo, so bili preč od navdušenja. Marjan Batagelj se je pozanimal, kdo so, in se na kratko srečanje z njimi odlično pripravil. Zna. Ve, kako. Dá se mu. Zanima ga.

Kakorkoli že obračamo: številke, umetnost, metode, vrednosti, presežki so pred nami. Ko me sprašujejo, kaj delam na predavanjih, jim odgovorim, da tudi to, kar zdaj poslušajo. Poleg tega, da komuniciram z mediji. Tako rekoč živ primerek sem. Ne razlagam jim podrobnosti, da jim ne bi vzela poguma.

Družim se z bodočimi direktoricami, morda producenti. Spoznavam bodoče delodajalce. Natančni so, preverjajo metode, pišejo in zagovarjajo projekte. Svet pitchev, razpredelnic in vizij prodaje v nekaj stavkih mi je tuj. Bo zaleglo, če se vsega tega naučim in znanje, izkušnje in človeške finte zapakiram v formularje?

Vem, malo naivno, morda tudi prepozno in nerodno se vse to sprašujem. A poleg tržnikov, zagovornikov, promotorjev bi rabili ves ta profesionalni aparat, da bi z umetniškimi projekti in kulturnimi presežki prepričali tiste, ki imajo sredstva. In morda odločevalce na višji ravni kot domači vladni. In druge mojstre za prodajo in ponudbo.

To me v bistvu utruja. Zabava me druženje s sošolkami.