Umrl Abbas Kiarostami, v Parizu, star 76 let
Če hočeš v BlackBerry vnesti nov kontakt, pritisneš ikonco za kontakte, potem pa se ti takoj za praznim poljem za nov kontakt odprejo že vnešeni kontakti, ki so prvi po abecedi. In ker pač ne poznam nikogar, katerega ime bi se začelo z Aa…, se mi je vsakič, ko sem vnašal nov kontakt, prikazal — Abbas Kiarostami.
Njegov mail sem po pogovoru na EPK 2012 v Mariboru dobil od francoskega scenarista in dramatika Jeana-Clauda Carrièra (med drugim sodelavca Buñuela in Brooka), ki se pojavi v njegovi Overjeni kopiji.
Tedaj sem si Kiarostamija strašno želel povabiti na think tank, ki smo ga s Svetom Evrope novembra 2011 pripravili na Bledu na temo upravljanja v kulturi kot agentu družbenih sprememb. Hotel sem ga kot režiserja, kot pisca, kot kritičnega intelektualca, kot bivšega prometnega policaja — predvsem pa kot pedagoga, katerega filme je med leti 1972 in 1990 produciral teheranski Kanun, Inštitut za intelektualni razvoj otrok in mladih odraslih.
Če hočeš v BlackBerry vnesti nov kontakt, pritisneš ikonco za kontakte, potem pa se ti takoj za praznim poljem za nov kontakt odprejo že vnešeni kontakti, ki so prvi po abecedi. In ker pač ne poznam nikogar, katerega ime bi se začelo z Aa…, se mi je vsakič, ko sem vnašal nov kontakt, prikazal — Abbas Kiarostami. — [Fotografija: http://alchetron.com]
Film onstran kina
Tedaj žal ni uspelo, zato bo obveljalo, da je bil Kiarostami najbliže Sloveniji leta 2007, ko se je v italijanski Gorici udeležil scenarističnega festivala Sergio Amidei in kjer je njegove besede zapisala Nika Bohinc (1980–2009). Pritegoval je tiste, ki smo hoteli misliti film onstran kina. Pri nas je o tem predvčerajšnjim preminulem velikem umetniku zapisal ene najpredirljivejših resnic režiser Vlado Škafar.
Francoski filozof Jean-Luc Nancy mu je posvetil knjižico Evidenca filma (imamo jo tudi v slovenskem prevodu). Vodilni ameriški filmski kritik Jonathan Rosenbaum se je z njegovimi filmi spoprijel z iransko režiserko in profesorico Mehrnaz Saeed-Vafa. Od francoskih filmskih kritikov pa sta o njem najprodorneje pisala Alain Bergala (z utemeljeno primerjavo z Rossellinijem) in Youssef Ishaghpour (predvsem o likovnih elementih njegovega opusa).
Drugo stoletje filma
Sam sem z njegovim esejem En film, sto sanj odprl zbornik Vrzeli filma in arhitekture, eno celo študijsko leto sociologije filma na Filozofski fakulteti pa sem posvetil njegovemu opusu.
Kjerkoli si vstopil vanj, bodisi v mladostnih poskusih filmske pedagogike ali v poznih melanholičnih refleksijah evropskih koprodukcij, vedno si začutil globoko razmišljujočega, toplega človeka, ki je v filmih, kot v svojih pesmih, nalašč puščal prazna mesta. Verjel je namreč, da jih gledalec mora odkrivati in zapolnjevati sam.
“Kot filmar računam na takšne ustvarjalne posege, sicer bosta tako film kot gledalec izginila skupaj. […] V naslednjem filmskem stoletju je zato neizogibno spoštovanje gledalca kot inteligentnega in konstruktivnega elementa. […] Tudi režiser naj bo gledalec svojega lastnega filma,” je na kolokviju v Parizu leta 1995 odgovarjal na vprašanje, kakšno bo drugo stoletje filma.
Emocije med dvema pikicama
Kdor je videl njegov film Kje je hiša mojega prijatelja? (1987), si bo za vedno zapomnil dramo fantiča, ki mora pomotoma odneseni zvezek vrniti sošolcu v sosednji vasi, sicer se bo ta prihodnji dan pojavil brez naloge — a kaj, ko ga je tako težko najti, saj imajo na drugi strani hriba vse ulice in vsi ljudje ista imena.
Kdor je videl njegov film In življenje teče dalje (1992), ne bo nikoli pozabil, kako je svet prejšnjega filma — z ljudmi vred — videti drugače po katastrofalnem potresu.
In kdor je videl njegov film Pod oljkami (1994), ne bo nikoli pozabil, koliko emocij je med dvema drobnima pikicama, Hosseinom in Tahereh, na samem koncu filma. Režiserju s kamero sploh ni bilo treba priti bliže, med oljke, saj gledalec tako zelo “pade v film”, da si sam zlahka predstavlja velika plana njunih obrazov.
In tako gledalec res sam dovrši njegove filme, mejo med realnostjo dokumentarnega in fikcijo pa prekorači ravno kolikor sam sebe vpiše v potek filma.
Tudi zato je Overjena kopija (2010, z Juliette Binoche v glavni vlogi) tako zelo izjemen film: ker si jo vsak in vsaka razlaga po svoje — pač glede na to, v kateri situaciji, katerih besedah in katerem odblesku v ogledalu se prepoznaš.
A če morate šele vstopiti v Kiarostamijev opus, predlagam, da ga začnete s filmom Veliki plan (1990). Ko boste enkrat noter, ne boste več hoteli ven.
Avtorski podpis
Kiarostami je iz nekaterih figur naredil tak avtorski podpis, da se bodo — kot pri smučarskih poletih, streljanju enajstmetrovk ali hokeju — odslej imenovali po njem: dialog dveh, ki se vozita v avtu, ker si le tako lahko povesta stvari, ki si jih iz oči v oči sicer ne moreta, bo vsekakor ostal en tak emblematičen “kiarostami”. V iranskem kontekstu še tem pomenljivejši, ker odpira prostor za ženske glasove (kot v filmu Deset iz leta 2002).
Zame bo druga taka figura tudi repetitivnost v strogo lakanovskem pomenu, po katerem je prav realno tisto, kar se vrača na svoje mesto. Dokler ne pride na sled temu realnemu, se Kiarostami ne obotavlja ponavljati kadra, ne obotavlja se igralcu dajati ponavljati replike, ne obotavlja se preprosto vračati na isto mesto — a prav skozi te razlike večnega vračanja se razkrije vsa hkratna veličastnost in minornost človeškega življenja.
Ob gledanju filmov tega velikega pedagoga verjameš v človeka, verjameš v smiselnost pridobivanja znanj in učenosti, verjameš v solidarnost, prijateljstvo, ljubezen — in veš, kako strašno žalostno je pravzaprav vse skupaj. Zato bo njegovo ime vedno ostalo na vrhu mojega seznama režiserjev, od katerih smo se učili življenja, ne samo filma.
Jean-Luc Godard je nekoč rekel: “Kino se začne z D. W. Griffithom in konča z Abbasom Kiarostamijem.”
Abbas Kiarostami je umrl v ponedeljek v Parizu, star 76 let.