Luka Koper je Cerarjeva priložnost, da postane Reagan ali Margaret Thatcher
Cerarjev odziv na delavsko blokado Luke Koper je odprl možnosti za “učinkovito ukrepanje” vlade za dokončanje “nezakonite stavke” — ki je od včeraj začasno prekinjena.
Izjavil je namreč: “S to blokado pristanišča se dela Luki Koper ter podjetjem nepopravljiva škoda, ki se meri v milijonih. To je nesprejemljivo, kot tudi ultimati delavcev, ki jih postavljajo vladi. Spoštujem delavce in delo sindikatov, a ne morem pristati na to, da bi delavci vodili podjetja, še manj pa državo.”
Cerar je s tem na spletnih forumih spodbudil pozive k “učinkovitim ukrepom” v obliki policijskih ali specialnih enot, ki bi nasilno prekinile zasedbo. Temu bi sledila izredna skupščina, na kateri bi zamenjali nadzorni svet, potem pa še seja novega nadzornega sveta, na kateri bi zamenjali upravo.
Zgledi vlečejo
Cerar bi se lahko zgledoval po Ronaldu Reaganu. Ko so leta 1981 v ZDA štrajkali zračni kontrolorji, je preprosto odpustil vseh 11.345 stavkajočih, jim doživljenjsko vzel pravico do dela v javni upravi in decertificiral njihov sindikat PATCO. Nadomestil jih je z ad hoc kontrolorji.
Lahko pa bi se zgledoval tudi po Margaret Thatcher. Več kot eno leto dolg štrajk rudarjev (1984–85), je britanska premierka zlomila s specialnim bojem z uporabo policije, varnostnih služb in medijev.
Oba dogodka zgodovinarji označujejo kot prelomnico v boju med kapitalom in delom. S tema dvema konfliktoma so lastniki kapitala dokončno zmagali in strli sindikate. “Predsednik Reagan je zmagal. Toda še bolj pomembno je, da je njegovo ravnanje dalo težo pravici zasebnih delodajalcev — ki je pred tem niso v celoti uveljavljali —, da po lastni presoji najemajo in odpuščajo delavce,” je dogodek opisal Alan Greenspan.
“Ko je predsednik rekel ne, je bila za ameriške poslovne voditelje lekcija, ki je niso mogli ignorirati — in je tudi niso. Mnogi vodilni menedžerji iz zasebnega sektorja so mi povedali, da so po tem vladnem ukrepu začeli rezati maščobo s svojih podjetij in uvajati konkurenčnejše delovne prakse,” pa pravi Donald J. Devine, Reaganov direktor Urada za kadrovski menedžment.
Pa britanski premogokopni epilog?
“Pešajoča premogovniška industrija je bila privatizirana in je nazadnje postala UK Coal. Leta 1983 je bilo v Britaniji 174 delujočih premogovnikov, leta 2009 pa samo še šest. V nekdanjih revirjih je začela padati standard. Po podatkih evropske študije o prikrajšanosti v EU je Grimethorpe v Južnem Yorkshiru postal najrevnejše naselje v državi. Leta 2013 je Združeno kraljestvo porabilo 60 milijonov ton premoga, od tega štiri petine uvoženega.”
Obdobje neoliberalizma
S tem se je začelo novo obdobje liberalnega kapitalizma, kapitalizma prostega trga, neoliberalizma, če hočete. Kapitalizem se je vrnil v obdobje pred letom 1930, ko ga je prekinila Velika depresija in posledično vzpon socialne države. To je omogočilo nesluten razmah moči korporacij. Super, kajne?
Niti ne. Z razvojnega vidika in vidika blaginje ter stabilnosti ti dve epizodi nista prinesli pozitivnih rezultatov.
Uvedba socialne države — od Rooseveltovih reform do socialnodemokratske verzije v Evropi — ima zasluge za zlato obdobje kapitalizma med letoma 1945 in 1973. To je bilo obdobje visoke gospodarske rasti, solidnih plač, zaščite delovnih mest in velikega porastom blaginje srednjega razreda. Gospodarske nestabilnosti in kriz ni bilo.
Kontrarevolucija Ronalda Reagana in Margaret Thatcher je z razbitjem delavske (sindikalne) moči razšraufala ne samo socialno državo, temveč družbeno ravnovesje nasploh.
Vse bi bilo lepo in prav, če bi se dejanska ekonomija držala teoretskih postulatov o prosti konkurenci in učinkovitosti mehanizma oblikovanja plač na podlagi mejne produktivnosti itd. Toda te učbeniške zgodbe so samo miti. Miti, ki jih prodajajo desničarji, da bi izpraznili prostor na nasprotnikovi strani in izkoristili svojo neregulirano moč. Prosta konkurenca ne obstaja. Nikoli ni in nikoli ne bo. Če že obstaja kak približek, je to kaos neregulirane države. Kot recimo ameriški “Divji Zahod” pred industrijsko revolucijo, ruski “Divji Vzhod” po letu 1991 ali sedanji Afganistan in Irak.
V realnem življenju se vedno oblikujejo skupine s pomembno močjo, običajno oligopoli. Do ravnotežja pa pride, če sta nasprotnika približno enako močna, če poznata nasprotnikove strategije in če se nobenemu ne splača spremeniti svoje strategije (Nashevo ravnotežje).
Porast neenakosti
Kakor hitro pa nasprotnik izgubi moč, kot so jo izgubili sindikati z ukrepi Reaganove administracije in Železne lady, lahko ena stran neovirano zlorablja svojo premoč. In točno to se je zgodilo: kapital je začel zlorabljati svojo moč. Lastniki kapitala so “mejno produktivnost dela” začeli vrednotiti precej nižje. Plače so začele močno zaostajati za rastjo produktivnosti. Delež kapitala v razdelitvi BDP se je močno povečal. Lastniki kapitala so uspeli vplivati na spremembo davčne zakonodaje, ki je razbremenila najvišje dohodke iz dela in kapitalskih naložb. Povečala se je neenakost.
Študija dveh raziskovalk IMF (Florence Jaumotte in Carolina Osorio Buitron, 2015) na podlagi empirične analize ugotavlja, da manjša sindikalna zastopanost zaposlenih v razvitih državah OECD v obdobju 1980–2010 pojasnjuje močan porast neenakosti, merjene bodisi z deležem dohodkov zgornjih 10% ali z različnimi Ginijevimi koeficienti.
Avtorici tudi ugotavljata, da zmanjšanje stopnje sindikalne zastopanosti vpliva na zmanjšanje družbene prerazdelitve dohodkov (z davki in socialnimi transferji) in da zmanjšanje minimalne plače pomembno vpliva na povečanje neenakosti.
Slovenija v globalnih verigah vrednosti
S tem pa pridemo do ključnega problema, o čemer sem pisal lani junija. Razbitje moči delavcev torej poruši družbeno ravnovesje in ima dolgoročno negativne makroekonomske posledice z zmanjševanjem vzdržnega in stabilnega agregatnega povpraševanja in posledičnega povečanja gospodarske volatilnosti (kriz).
Koristi od povečanja moči kapitala (korporacij) ne morejo kompenzirati izpada splošne blaginje in vodijo v povečano gospodarsko in politično nestabilnost.
Današnja kriza je direktni produkt kontrarevolucije Ronalda Reagana in Margaret Thatcher. Gre za krizo kapitalizma, ki je posledica rušenja družbenega ravnovesja.
No, Miro Cerar ima danes zgodovinsko priložnost, da z njunimi metodami Slovenijo popelje v obljubljeno deželo “novega liberalizma“. Številni mu bodo ploskali. Predvsem novinarji poslovnega časnika, veleposlaniki zahodnih držav, velike tuje konzultantske firme in zahodne korporacije. Slovenija bo končno prišla tja, kjer so si jo vedno želeli imeti. Privatizirana in integrirana v globalne verige vrednosti.
Opomba: Tekst je bil objavljen v nedeljo, 3. julija 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Zgodovinska priložnost za Cerarja, da nas po poti Reagana in Thatcherjeve popelje v “novi liberalizem”. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.