Delavci so stvari vzeli v svoje roke. Edino pravilno. Navdušena.
To, da so delavci Luke Koper vzeli reči (vsaj deloma) v svoje roke, me veseli. Iz več razlogov.
Prvič zato, ker je na Luko Koper finančno vezanih vsaj kakšnih 400.000 ljudi. Kar pomeni, da bo preživetje kar petine Slovencev resen problem, če bodo Luko Koper zavozili — in dosedanje izkušnje s postsocialističnim menedžmentom uspešnih podjetij sugerirajo, da jo bodo.
Ljudje so upravičeno zaskrbljeni. Scenarij privatizacije, na katerega delavci Luke opozarjajo, sploh ni neverjeten. Kot sem že napisala, kapital v kolonijah — kar Slovenija je — sistematično kupuje uspešna državna podjetja. Pa ne zato, ker bi bilo to dobro za lokalno prebivalstvo. Ampak zato, ker je dobro za kapital.
Da bi se ta logika spremenila prav v Sloveniji, ni verjetno. To morda verjamejo marionetni politični režimi, ki v kolonijah vladajo. Mednje sodijo tudi slovenske vlade.
2. Kdo je Cerar
Naslednje, kar me v zvezi z Luko Koper veseli, pa je dejstvo, da je Cerar v izjavi o tem, da ne bo dovolil, da bi odločali delavci, javno pokazal, kdo je. In kakšno politiko zastopa.
Cerar je politik, ki ne razume, za kaj v slovenski politiki gre. In ki zastopa interese kapitalskih centrov. Če bi razumel, za kaj v politiki gre in kako se politika v Sloveniji dela, bi pristal na dialog z delavci. Razumel bi, da kapitalistična produkcija za svoj potek potrebuje socialni mir. Tega pa ni brez soglasja delavcev.
Soglasja delavcev pa spet ni, če se z delavci ne pogovarjaš in ne upoštevaš njihovih interesov. In če ne razumeš, da so tudi oni ljudje. Posamezniki, ki si neglede na svoj položaj na socialni lestvici zaslužijo spoštovanje in upoštevanje človekovega dostojanstva.
3. Antisocialni posamezniki
Primer Luke Koper je potrdil način, na katerega država vlada v državnih podjetjih in na katerega so opozarjali že delavci v TEŠ-u. Vlada upravlja državna podjetja tako, da za upravljalce nastavi antisocialne posameznike oz. antisocialne domačije, ki skušajo podjetje voditi na škodo zaposlenih.
Ta logika je za slovenske razmere popolnoma napačna in je v nasprotju s slovenskim zgodovinsko vzpostavljenim socialnim in kulturnim kapitalom, ki je za uspešen potek ekonomskih procesov odločilen.
Antisocialni posamezniki pa generirajo socialne konflikte, ki ne pripomorejo k uspešnemu poslovanju. Kar je potem lahko izgovor za prodajo podjetja tujcem. Kar ponovno dokazuje, da so slovenske vlade le podaljški interesov kapitalskih centrov. Vede ali nevede.
Ni jasno, katera od obeh možnosti je hujša.
4. Nemški kapital
Dogajanje v Luki Koper dokazuje, da tuji, predvsem nemški kapital ni odstopil od ideje, da bi prevzel kontrolo nad slovenskim transportnim križem. Idejo je obelodanil prvič že v Drnovškovih letih. In čeprav jo je navidez opustil, si za tem še vedno prizadeva — le da bolj prikrito. Dolgoročno sledi svojim ciljem. In se pri tem prilagaja statusu quo in čaka.
Tako kot Heineken, ki se je lahko dokopal do slovenske vode le tako, da je kupil slovenske pivovarne. Česar večinoma nismo razumeli. Šlo je za vodo. Ne za pivo.
5. Racionalnost proti arogantnosti
Tudi v primeru Luke Koper se enako kot v primeru TEŠ-a kaže, da imajo delavci racionalne argumente za svoja stališča. Upravljalci pa ne. Upravljalci se obnašajo arogantno, ogroženo, nesramno, cinično.
Kar pove dovolj o njih in o tem, kar počnejo. Ker to, kar počnejo, je neprimerno. In družbeno škodljive.
6. Navdušenje in nostalgija
Primer Luke Koper pa nenazadnje tudi dokazuje, da se slovenski delavci še znajo zorganizirati. Se postaviti za svoje interese. In da pri tem delujejo konstruktivno. In odgovorno. To, da so se odločili delati, da ne bi podjetju povzročili prevelike škode, namreč kaže, da razumejo, da je treba delovati v korist podjetja.
Tega pa v marsikaterem primeru ni mogoče reči za tiste, ki podjetja upravljajo. In ki to počnejo tako, da škodo proizvajajo. Zdi se, da načrtno.
7. Tetovaža
Nad dogodki v Luki Koper sem torej navdušena. Nad vsem. Vključno z zastavami. In z zvezdami vred.
Tiste, ki dogajanje z zastavami in zvezdami vred napačno komentirajo kot dokaz za jugonostalgijo, naj opozorim, da se v vseh postsocialističnih družbah za fenomenom nostalgije po socializmu v resnici skriva kritika sedanjosti. Ne pa želja po vrnitvi v preteklost.
Vsem tistim, ki trdijo, da se zaradi zastav in zvezd ne morejo identificirati z zadevo, ker da gre za zastarelo logiko in simbole, pa svetujem, naj se nekoliko seznanijo z zgodovino. In naj si nekoliko podrobneje ogledajo vsaj francoske, italijanske in španske filme. Kjer vsaj v nekaterih nastopajo tudi rdeče zastave. In peterokrake zvezde.
Pri čemer v naštetih državah niso imeli socializma. Imeli pa so delavsko gibanje. Tisto, ki je sodobnežem, ki se s takšno lahkoto identificirajo z modro zastavo, na katerih zvezd kar mrgoli, izborilo med drugim tudi osemurni delavnik. S katerim pa se — v to ne dvomim — brez težav identificirajo.
Sama razmišljam o dvojem: prvič, kako naj uredim, da se lahko pridružim delavcem v Luki Koper, in drugič, ali naj si dam peterokrako zvezdo zabriti v lase ali pa naj si jo raje vtetoviram.