Kdo je bil Karl Kastl? [odlomek iz knjige]

Bitka je bila za Avstrijo usodna. Njihov poraz je po eni strani omogočil krepitev Prusije in pospešil združitev Nemčije, po drugi strani pa je leto pozneje (1867) pripeljal do nastanka dvojne monarhije — Avstro-Ogrske.

Bitke pri Kraljevem Gradcu se je udeležil tudi takrat 18-letni topničarski kadet Karl Kastl. To je bil njegov ognjeni krst. Izkušnje s češkega bojišča je začel zapisovati kmalu po bitki. Njegov dnevnik je stvaren, na trenutke trpko komičen.  Kastl ni bil slovenskega rodu, a kljub temu tesno povezan s slovenskim prostorom in slovensko zgodovino.

Doma je bil iz Spodnje Avstrije (rodil se je leta 1848 v Badnu pri Dunaju), a ga je usoda kot častnika v začetku 80. let 19. stoletja pripeljala v Ljubljano. Tu si je našel ženo, si ustvaril družino in se dejavno vključil v ljubljansko javno življenje na gospodarskem in socialnem področju. Za uspešno vojaško kariero je bil leta 1900 celo povzdignjen v plemiški stan.

Konec monarhije je bil zanj hud udarec. Pred njegovimi očmi je razpadel svet, ki ga je poznal, ga imel rad in ga pomagal soustvarjati. V novi državi SHS je sicer prisegel zvestobo kralju, a je to storil s težkim srcem. Kmalu je začel bolehati in se avgusta 1920 tudi poslovil od tega sveta.

Kastlovi spomini so se ohranili v bogatem družinskem arhivu njegovih potomcev. Težišče knjige Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866, ki je pravka izšla pri Založbi ZRC, so Kastlovi spomini na začetke njegove vojaške kariere, izbruh sovražnosti s Prusijo, njegov odhod na bojišče na Češkem in sámo bitko pri Kraljevem Gradcu.

Spomine, napisane v nemščini, je prevedla njegova pravnukinja Angelika Hribar in so v knjigi objavljeni v obeh jezikih. Današnjemu slovenskemu bralcu odstirajo pogled na nekoliko zamolčano poglavje v zgodovini nekdanje skupne domovine in hkrati ohranjajo spomin na človeka, ki je tako v uniformi kot v civilu deloval za dobrobit domovine.

Karl Kastl: Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866

Medtem ko so konji jedli, smo mi sedeli drug ob drugem v cestnem jarku in v naši skupini kakor tudi v drugih enotah v bližini je vladala skoraj grozljiva tišina, kajti vsakdo je gledal strmo predse, zatopljen v svoje misli, ki se pri meni in tudi pri drugih niso ukvarjale toliko s hrano, temveč bolj z žalostnimi dogodki minulega dne; marsikdo je izgubil zvestega prijatelja ali dobrega rojaka ali pa mu je nesrečni izid bitke zlomil moč volje.

Neutajljivo dejstvo je, da se je zaradi neuspehov tega dne zelo zamajal tudi doslej vedno očitni pogum artilerijske čete; k temu pa ni pripomoglo le nekoliko oslabljeno zaupanje v druge rodove vojske zaradi njihove slabe oborožitve, ampak tudi prepričanje, da pri vsem pogumu in zavedanju moči pravzaprav ne moremo doseči ofenzivnih uspehov, ker je za uspeh celote potreben pravilno vodeni skupni poseg in pogumno vztrajanje vseh čet.

S tem pa nočem trditi, da je morda drugim četam manjkalo poguma, nasprotno, tako pehota kakor konjenica sta pokazali dejanja, ki so bila polna energije; že po velikanskih izgubah, ki jih je zlasti pehota utrpela zaradi iglenic, ki so bile veliko boljše od naših pušk, je bilo tem četam večinoma povsem nemogoče, da bi pokazale ves svoj pogum in tako so polagoma izgubile zaupanje vase.

To žalostno razpoloženje, ki se je vtihotapilo tudi v naš mali oddelek, h kateremu je dodala svoje še skrb za hrano, je za nekaj časa prešlo in se celo spremenilo v napeto radovednost, ko sem nenadoma, ne da bi bil svojim kameradom povedal, kaj nameravam, na hitro vzel iz krušnjaka brisačo, si zavezal levo roko in se tak napotil k malim vratom vhoda v trdnjavo in tam prosil za vstop. Podčastnik straže je poročal svojemu častniku, ki je poveljeval stražnikom, da neki ranjenec zahteva vstop; kmalu za tem so mi vrata odprli in častnik je enemu od mož ukazal, da me pospremi do bolnišnice.

Čeprav mi to častnikovo sočutje prav zdaj ni bilo zaželeno, prav nasprotno, bilo mi je povsem neljubo, sem vseeno s tem vojakom nadaljeval pot, dokler nisva prišla do neke pekarne. Tu sem se ustavil in razložil svojemu spremljevalcu, ki me sploh ni razumel, da moram kupiti kruh; ni mi branil, čakal me je zunaj in bil zelo začuden, ko sem se vrnil s tremi hlebi kruha in brez obveze na roki. Za trenutek je strmel vame, morda je mislil, da me je pekova žena čudežno ozdravila; toda v trenutku, ko nisem več mogel zadrževati smeha, se je razjezil, ker sem ga ukanil, me zgrabil za prej obvezano roko in me med nenehnim preklinjanjem v madžarščini odpeljal nazaj k vhodni straži.

Ko je častnik straže poslušal poročilo o mojem prestopku, se je sprva smehljal, toda potem ko se je obrnil k meni, me je resno pogledal in ukazal, naj me nemudoma aretirajo in spravijo na varno.

Komaj sem slišal, da omenja arest, sem še trdneje prijel svoje tri hlebce kruha in prosil častnika, naj mi prizanese, rekoč, da me je le huda lakota spravila na to misel, kajti razen nekaj repe, ki smo jo našli na njivah, že 40 ur nismo dobili ničesar za pod zob.

Na moje prošnje in tarnanje me je častnik končno le izpustil in ukazal podčastniku, naj mi odpre vhodna vrata.

Ko sem bil spet zunaj trdnjavskega obzidja, sem si oddahnil in se zahvalil nebesom, da sem jo tako poceni odnesel, kajti če bi me bil ta častnik ovadil, strogi kazni ne bi ušel.

Moji kameradi so me vsi napeti čakali v bližini vhodnih vrat in so se nadvse razveselili, ko so videli, da prihajam s tistimi hlebci kruha.

V hipu sem bil obkrožen s tolikšnim številom lačnih, da zanje še sto takih hlebcev ne bi zadoščalo, da bi se nasitili. Ko sem razdelil mednje skoraj dvajset koscev, zame ni ostalo skoraj nič.

Malce zlovoljen zaradi svoje darežljivosti sem sedel na prednjak našega municijskega voza in v mislih premleval posledice, ki bi jih ta podvig lahko imel zame.

Okoli 10. ure ponoči se je tu zbrani preostali del strelske rezerve nazadnje le začel premikati; odprli so nam trdnjavska vrata in dovolili prehod z vozmi skozi utrdbo. Po večurnem maršu smo se že v sivem jutru namestili v nekem taboru, vendar kje je to bilo, ne bi vedel povedati.

Naš postanek ni bil dolg, kmalu se je pohod nadaljeval in okoli petih popoldne smo prišli do mesta Vysoké Mýto (Hohenmauth).

Cesta tja je bila vsa polna topov, vprežnih vozil in enot vseh vrst; tudi veliko ranjenih da, celo mrtve je bilo mogoče videti, ki so šele tukaj podlegli svojim ranam, potem ko so se ranjeni privlekli še tako daleč.

Pozno zvečer so prispele v ta tabor tudi divizijske baterije oziroma preostali deli divizije, nakar so se morali tisti vojaki, ki jih je zbral gospod stotnik Kubin, vrniti k svojim oddelkom.

Ta tabor smo zapustili naslednjega dne, namreč 5. julija, že zgodaj zjutraj in po pohodu, ki je zaradi nenehnih zastojev nadvse dolgo trajal, prispeli do mesta Litomyšl (Leitomischl), in se tam utaborili.

Naslednje jutro, 6. julija, smo bili ob 4. uri spet pripravljeni na pohod in kmalu za tem tudi odšli. Po nadvse težavnem maršu pri sončni pripeki, ki je dosegla več kot 35 stopinj R, smo prispeli, vsi prekriti s prahom, okoli pol štirih popoldne v Koclířov (Katzelsdorf), kjer smo se utaborili prav blizu tega zelo razvlečenega kraja.

Tu so našo baterijo v teku popoldneva spet izpopolnili, namreč z moštvom, konji, topovi, municijo, in oskrbeli z vsem potrebnim. Manjkajočo opremo smo dobili od drugih baterij. Od tega dne je bila naša baterija dodeljena brigadi.

Šele v tem taboru, kjer se je zbrala celotna baterija, odnosno, kar je od nje še ostalo, smo spoznali, kakšne izgube je utrpela v bitki pri Kraljevem Gradcu. Tu naj bi se izpopolnila. Sovražnik nam je iztrgal štiri topove in tri prednjake; in lahko bi rekli, da smo se dobro zavedali, da je te trofeje plačal za ceno velikih žrtev. Toda tudi naše izgube so bile velike: 46 mož je ostalo na bojišču, nekateri mrtvi, nekateri ranjeni, in le malo se jih je pozneje, ko so se jim rane pozdravile, vrnilo k bateriji.

Karl Kastl: Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866 (Meine Erlebnisse aus dem Feldzug gegen Preussen 1866). Uredil Miha Preinfalk. Prevedla Angelika Hribar. Zgodovinski inštitut Milka Kosa/Založba ZRC 2016. ISBN 978-961-254-908-4, 170 strani, 19€.