Slabe knjige pozabiš. Tako kot vse slabo v življenju.

“Ljudje se ne zavedajo, da s knjigami sami ustvarjajo podobo svojih sanj, da z branjem razvijajo in negujejo svojo domišljijo, medtem ko jim televizija podobe vsiljuje. Podobe, ki si jih ustvarjamo ob branju knjig, so naše lastne, na televiziji pa gledamo tuje. Televizijski programi so nasilje nad našim sanjskim svetom.”

Tako Goran Vojnović v romanu Figa povzema dedka glavnega junaka. Kar nekaj kratkih, strnjenih odstavkov je namenjenih knjigam in branju. Vedno več berem, ob televiziji pa še vedno zaspim. Nekaj programov je odlično uspavalno sredstvo. Predvsem tisti, ki želijo spodbuditi nasprotni učinek.

Toda za današnje pisanje to ni pomembno. Za branje gre. Ko sama sebi rečem, da je danes dan za branje, to ne pomeni, da imam ves čas na tem svetu. Berem, ker je to način preživetja.

To ima dva pomena. Banalni je, da sem za to plačana — natančneje, za tekste o prebranih knjigah —, pomembnejši pa tisti, da mi ni jasno, kako bi preživela brez branja tujih zgodb, razmišljanja ob knjigah in jezikovnih bravur.

Čas je vedno določen

Prva polovica mojega profesionalnega življenja je bila povezana s sedenjem v gledališko-plesnih dvoranah, zdaj pa prišel čas za branje. V dvoranah je čas omejen. To je dobro vedeti, če je dogajanje na odru ali na platnu dolgočasno. Ko je hudo, pogledam na uro in vem, koliko dolgčasa me še čaka. Če uživam, me kratkost frustrira. Čas je vedno določen — in določijo ga drugi.

Pri branju pa sem sama svoja režiserka. Časa in užitka.

Ko sem se vrnila h knjigam, sem težko obrzdala svoj impulzivni karakter. Knjigo bi takoj pohlastala. Ne morem je odložiti. Kot da me je zgrabil krč. Zdaj se navajam, da se v knjigo počasi spustim, se ustavim, prediham in si rečem, da je dobro in lepo in da naj naj traja.

Ko se zvečer odločim, da bo naslednji dan moje delo branje, me začne ščemeti. Kraljevsko se počutim. Telefon je tiho. Na klice odgovarjam popoldne. “Kje si bila? Kaj delaš, da se ne oglasiš?” me včasih očitajoče, včasih pa radovedno sprašujejo. “Delam. Berem super knjigo.”

Berem in pišem v tišini. Kaos odpade. V vseh pojavnih oblikah. Zato v pogovorih, ki jih vodim, vedno vprašam pisatelje, pisateljice, kakšni so njihovi rituali pisanja. Kdaj pišejo? Ali potrebujejo mir? Jim je vseeno, kaj se dogaja v okolici?

Iz tega ne vlečem zaključkov, kakšni so kot osebe in pisatelji. Si pa pri branju njihovih naslednjih del predstavljam, fantaziram, kaj vidijo, ko pišejo in kako — če sploh — to vpliva nanje.

Žalost je dobila krila

Poseben čar je branje knjig ljudi, ki jih ni več. Berem uvodna posvetila. Razmišljam, ob kateri priložnosti so dobili knjigo, če ni napisan datum. Dam si delo z ugibanjem, čigav je podpis. Zakaj ni letnice? Kako pomembna je bila oseba, ki jim je knjigo podarila?

Posebna zgodba je, če so si jo kupili sami. Jim jo je kdo priporočil? Zakaj ravno ta knjiga, ki ji/mu ne bi nikoli pripisala? Kaj so mislili, ko so podčrtali točno ta stavek? Na tem mestu domišljija poleti.

Ko sem nekaj mesecev po smrti najdražjega brala njegove knjige, so se mi podčrtani stavki in označeni odstavki zdeli kot kamenčki na poti, za katero se je zdelo, da je ni več. Puščal mi je sporočila, me usmerjal, mi pomagal preživeti, nadaljeval pogovor z mano. Žalovanje je iz enosmerno sive ulice prestopilo v široko odprto pokrajino. Žalost je dobila krila. Predvsem pa je vrnila občutek za mehkobo, domišljijo in večdimenzionalnost.

Šifre in navodila za dešifriranje

V zadregi sem, ko je pred mano knjiga avtorja, ki ga poznam in mi ni najbolj simpatičen. Zakaj bi se ukvarjala z neljubo osebo? Zakaj bi rila po intimi, ki me ne zanima? Četudi ne pišejo o sebi, je pisanje vendarle intimno početje. Ponuja šifre in navodila za dešifriranje zemljevidov nevidnega. Bi res rada vedela? Kaj bo, če mi bo knjiga všeč? Ali to pomeni, da sem se o nekom motila? Bom to zmogla priznati? Je pisanje samo zanimivejši del avtorjevega življenja?

Po predstavah in filmih, ki so mi všeč, takoj drvim do ustvarjalcev in jim povem, da so super. Pri knjigah meni neljubih, ne naj avtorjev, ki jih ne poznam, pa oklevam.

Nekoč me je presenetil eden bolj plodnih piscev, ki ne sodi med moje najljubše. Zelo ga je zanimalo, zakaj mi ni všeč, kako dela, piše. Vzel si je čas, jaz pa sem mu razložila. Kapo dol. Sem bolj popustljiva do tistih, ki so mi osebno simpatični? Najtežje mi je, ko nekdo takšen napiše dolgočasno knjigo. Srečanjem se izogibam zato, da se mi podoba osebne simpatičnosti ne bi zazdela iluzorna.

Knjiga z dodano vrednostjo

Če mi je knjiga všeč in če finančno zmorem, kupim več izvodov in jih delim. Najljubše avtorje redko podarim svojim najdražjim. Bojim se, da bodo s črkami vred brali tudi moje zaznamke, solze, vzhičenost, misli, sanje…

Zelo rada pa berem od fajn ljudi izposojene knjige. Kot da so s knjigo vred z mano. Izposojena knjiga je knjiga z dodano vrednostjo. 

Preverjam se za nazaj. Vzamem v roke knjigo, ki je bila pred dolgimi leti med mojimi najljubšimi. Kaj me je navduševalo in zakaj? Mi je dala odgovore, odprla obzorja? Sem zaradi prebranega lažje rešila uganko, prebrala sebe ali druge?

Obstajajo misli, stavki in odstavki, ki me vedno znova udarijo v nezavarovan predel. Mi obudijo pozabljen dogodek ali čustv. Slabe knjige pa pozabim. Tako kot vse slabo v življenju.

Ko berem, počnem samo to. Branje je čas samo zame.  Predvsem pa knjige vedno krepijo občutek za tišino in bogatijo arzenal domišljije.