Ali slovenski politiki niso opazili, da gre EU k vragu?

29.6.2016 / 06:10 3 komentarji
Nič ni za vedno. Niti Rimski imperij, niti Britanski, niti Habsburška monarhija, niti Jugoslavija. EU pa še tem manj.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti iz Ljubljane v Zürich, 24. junija 2016.

Ko je postalo jasno, da so se Britanci odločili za izstop iz Evropske unije, so me bolj kot politično dogajanje v Britaniji zanimali odmevi po Evropi. Tudi v Sloveniji.

Pričakujem, da se nihče iz tega ne bo veliko naučil. Že spet. Vsaj zaenkrat. Vsak ostaja na svojem bregu. Čeprav je vsem — razen morda slovenskim politikom — še kako jasno, da je takšne Evropske unije, kakršno poznali do četrtka, nepreklicno konec. Ker nimajo odgovorov. Nimajo moči, da bi šli po drugačni poti. Kot je niso imeli Jugoslovani.

Tudi okrog leta 1990 so bili problem ljudje, ki niso bili pripravljeni sprejeti nove realnosti. Dejstva, da Jugoslavija razpada. Propada. Odhaja v zgodovino. Tako bo tudi zdaj treba pogumno začeti iskati nove poti in skupne imenovalce za skupno življenje v Evropi.

Bojim se, da je evropska politična elita podobno nepripravljena na spremembe kot jugoslovanska pred četrt stoletja. Ostali so zagrenjeni upokojenci, Jugoslavija pa je šla k vragu. Občutek imam, da gledam podoben prizor. Evropska unija gre počasi, a zanesljivo k vragu, evrofili pa stojijo in vse skupaj samo nemočno opazujejo. Zdi se mi, da bi novo Evropo lahko oblikovala šele nova garnitura politikov. Tudi slovenskih.

LJ–ZH brez schengna

V sredo sem se z avtomobilom peljal iz Ljubljane v Zürich. Prvič po lanskem migrantskem pohodu v Nemčijo sem šel po srednjeevropski poti: iz Ljubljane skozi karavanški predor, mimo Salzburga, skozi München, pa mimo Bregenz v Zürich… Prvič sem se tako peljal skozi Evropo brez schengna.

Na Karavankah sta na mejnem prehodu stala avstrijski policist in vojak. Prvi je samo vljudno gesto zamahnil z roko, drugi je pil svoj instant latte in se zame sploh ni zmenil.

Na avstrijsko-nemški meji pri Salzburgu so Nemci urejali nov, že zgrajen, sicer bolj montažni mejni prehod. Očitno menijo, da bodo na meji ostali dlje časa. Zato se iz šotorov za prvim ovinkom in ob prvem izvozu na nemških tleh zdaj spet selijo na nekdanji mejni prehod. Tokrat nas niso ustavljali, povsem brez ustavljanja smo se peljali mimo policistov.

Tudi Avstrijcem pri Lustenauu na Vorarlberškem se nisem zdel zanimiv, Švicarji so pa so tako ali tako imeli delo z dvema ustavljenima avtomobiloma z nemškimi registrskimi tablicami.

Tako sem se kljub trem mejnim kontrolam brez ustavljanja, preverjanja dokumentov in pojasnjevanja pripeljal do Züricha. Očitno je tudi po brezschengenski Evropi mogoče potovati brez ovir.

Spominjam se svojih potovanj v Veliko Britanijo. Nekoč sem bil tam res pogosto. Na letališču sem z osebno izkaznico izgubil samo nekaj minut, čeprav Združeno kraljestvo nikdar niso bili del schengna.

Stvar dogovora

Življenje na evropski celini (in otokih okrog nje) je stvar dogovora. Dogovora, ki se lahko tudi spreminja. Jugoslavija je bila v očeh njenih snovalcev — torej komunistov po 2. svetovni vojni — država za vedno. Toda že v osnovni šoli se mi je zdelo, da stvari, ki so za vedno, pogosto zelo hitro in neslavno propadejo. Tudi Rimski imperij je bil za vedno. Pa habsburška monarhija. Podobno kot v angleškem imperiju tudi v naši monarhiji sonce (skoraj) nikoli ni zašlo — dokler ni nenadoma zašlo zelo hitro. Med 1. svetovno vojno.

Nekoliko kasneje, po 2. svetovni vojni, je opešal tudi Britanski imperij, Avstrija in Velika Britanija pa sta se skupaj znašli v Evropski uniji. V veliki Evropi. S Slovenijo vred.

Ko se je Slovenija pridruževala EU, sem bil proti. Zakaj? Najbolj me je motil pridih nepovratnosti. Na tej avtocesti ni bilo izvoza. Do Lizbonske pogodbe leta 2007 izstop sploh ni bil predviden. Kakšen klub je torej to, v katerega lahko vstopiš, iz njega pa ne moreš izstopiti? Politične tvorbe za večnost mi nikoli niso dišale. Preveč večnih projektov je na tem svetu že propadlo.

Juncker kot Ante Marković

Po objavi rezultatov britanskega referenduma v petek zjutraj sem poslušal evropske politike. Za brexit je glasovalo 4% Britancev več od teh, ki so si želeli ostati v Uniji. Okrog milijon in pol ljudi. Približno toliko je v Sloveniji volilnih upravičencev.

Evrobirokrati že zjutraj niso mogli iz svoje kože. Martin Schulz, predsednik Evropskega parlamenta, je razočarano svaril Britanijo. Nekoliko manj ostro je nastopil Jean-Claude Juncker, predsednik Evropske komisije. Deloval je potrto in brez energije. Spominjal me je na Anteja Markovića pred razpadom Jugoslavije. Precej žalostno in potrto zadnje čase deluje tudi Junckerjeva komisija. Podobno kot Markovićev tedanji Zvezni izvršni svet Jugoslavijo tudi Juncker hoče rešiti EU z ekonomsko logiko in tiskanjem denarja. Čeprav so Britanci jasno povedali, da jih samo ekonomska logika ne zanima več. Če bi jih, bi glasovali za obstanek v Uniji.

Angela Merkel je potem opoldne prebrala politični govor. Ni želela odgovarjati na vprašanja. Naravnost je povedala, da brexit pomeni veliko krizo za Unijo. A tudi ona ni mogla iz svoje kože. Napovedala je, da bo v ponedeljek [predvčerajšnjim] povabila v Berlin na krizni sestanek Donalda Tuska, predsednika Sveta Evrope, Mattea Renzija, italijanskega premierja in Françoisa Hollanda, francoskega predsednika.

Nemčija, Italija, Francija in Poljska, torej. Štiri preostale velike države Unije. Manjkala je samo še Španija, verjetno zaradi nedeljskih volitev.

Škoda, Angela Merkel spet ni razumela trenutka. Na tako preživet način Evropske unije ni mogoče več rešiti.

Izjave po slovensko

Ob izjavah slovenskih politikov o brexitu nas je lahko le sram. Borut Pahor, sicer v vlogi predsednika države, se bo še naprej zavemal za enotno in močno Evropsko unijo, ker da je njen obstoj za Slovenijo življenjskega pomena.

Se še spominjate mladokomunistov, ki so ob koncu 80. govorili povsem enako? Obstanek Jugoslavije je bil takrat tudi zanje za Slovenijo življenjskega pomena. Tudi Pahor je bil takrat član te združbe.

Čisto brez kompasa je ostal Miro Cerar. Premier pravi, da po brexitu pričakuje, da bo EU strnila svoje vrste. “Slovenija ostaja močno zavezana nadaljnji krepitvi Evropske unije,” je rekel. Podobno je govoril Slobodan Milošević, ko je ob slovenskem odhodu pričakoval trdnejšo Jugoslavijo. Zgodilo se je prav nasprotno. Prišlo je do krvave vojne. Očitno Cerar ne doživlja istih dogodkov, ne spremlja istih novic, ne opaža istega vzdušja v Evropi in se mu o ničemer ne sanja.

Kot vedno je bil veliko bolj previden zunanji minister Karl Erjavec. Omejil se je na izjave o težavnem razdruževanju med Unijo in Britanijo. Za tisti dan verjetno še najbolj primerna izjava.

Največjega kozla je spet ustrelil Milan Brglez, predsednik parlamenta: “Evropska unija je po mojem mnenju za vse države Evrope edina prava pot.”

Vsi drugi predstavniki strank, institucij in ministrstev pa so v takšni ali drugačni obliki obžalovali britansko odločitev.

To veliko pove o stanju političnega duha v Sloveniji. Vsaj od enega dela političnega spektra bi pričakoval drugačno mnenje. S tem bi predstavniki strank in izvršne oblasti ter moralne avtoritete v Sloveniji vsaj delno izražali mnenje svojih volilcev. Če bi nek tujec, ki s Slovenijo nima veliko opravka, poslušal slovenske politike, bi verjel v to, da bi Slovenci na referendumu še enkrat s skoraj 90 odstotki potrdili članstvo Slovenije v Uniji. A ni tako. Dvomim, da bi za Unijo danes glasovala večina slovenskih volilcev.

Samo skupni trg in valuta

Pošteno in demokratično bi bilo, če bi Angela Merkel v ponedeljek na kriznem sestanku v Berlinu napovedala trud za izvedbo referendumov v vseh preostalih članicah Unije. Vsi skupaj bi si morali vzeti kakšno leto dni za iskanje najmanjšega skupnega imenovalca v EU. To je lahko v tem trenutku samo skupni trg, vsekakor pa ne več politična zveza. In še to bi morali ljudje v vseh članicah preveriti na referendumih. Morda bi v ta projekt potem še enkrat povabili tudi Veliko Britanijo.

Izrecno menim, da je evro prav tako nekaj, kar ne more preživeti, če želimo ohraniti EU. Evra ni mogoče ohraniti, ker so države preveč različno razvite. Evropa se mora vrniti v predmaastrichtsko stanje, torej v smer neke bolj moderne EGS. Samo tako bo lahko preživela kot skupna tvorba. Težnje po tesnejšem političnem sodelovanju jo bodo na koncu samo razstrelile — po črnem scenariju lahko tudi nasilno… Žal.

Problem je, da preveč političnih elit dobro živi od takšne politične unije. Zadnje, kar si želijo, je vrnitev k EGS. Samo v tem primeru se mi idejo združenja — ki je raslo vse od sredine 50. let, z zadnjimi širitvami pa zašlo v slepo ulico — še zdi mogoče ohraniti pri življenju. V nasprotnem primeru pa bo črni referendumski četrtek v Veliki Britaniji začetek njenega konca.

Za nas pa je najbolj boleče to, da slovenski politiki tega sploh niso opazili. Če pa slučajno so in se samo delajo, da niso, potem bi jih bilo treba na predčasnih volitvah nemudoma zamenjati zaradi veleizdaje.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v petek, 24. junija, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom V Sloveniji pa; bebavost ali veleizdaja.... Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE