Britanska lekcija EU: Družba obstaja. Ekonomija ni vse.

Sicer še ne vemo, ali bo Britanija iz EU res odšla ali ne. Postopki, ki se obetajo, dajejo namreč slutiti, da se lahko zgodba konča tudi obratno od na referendumu izražene volje Britancev. Torej tako, da Britanija ostane v EU.

Vendar pa bi bil to — kot je danes komentiral nek britanski družboslovec, s katerim sva skupaj zajtrkovala — škandal. Kar namreč Britanci in Britanke zdaj pričakujejo, je to, da bo njihova volja upoštevana. Da bo Britanija kljub vsem posledicam za EU in zase odšla iz EU. Karkoli drugega bi bilo v nasprotju s tem, kako Britanci in Britanke razumejo demokracijo. Tako vsaj pravi nativni opazovalec.

Kaj se bo zgodilo, je seveda odprto vprašanje. Ki ga bomo lahko z večjo gotovostjo komentirali kdaj drugič. A tukaj in danes je treba zapisati samo eno: “Bravo, Britanija! Bravo, Britanci in Britanke!”

V resnici ne gre toliko za to, kako se bo zgodba z britanskim referendumom iztekla. Bolj gre za to, da je EU končno dobila lekcijo, ki si jo zasluži.

Lekcija

Lekcijo bi morala dati EU že Grčija. Ki pa ji to ni uspelo. Ker so se Grki in Grkinje vseeno odločili, da ostanejo v EU. Kar je bila napaka.

Britanci in Britanke pa so se le odločili za izstop. In to kljub temu, da si nihče ni upal napovedovati izida referenduma oz. da so napovedovali zelo tesen izid v prid tistih, ki naj bi volili za to, da Britanija ostane v EU.

In ta odločitev — neglede na to, kar se bo iz nje izcimilo — je revolucionarna. In si zasluži aplavz. Aplavz za lekcijo, ki jo je dala Evropi. Za lekcijo EU in tistim, ki temu utelešenju interesov kapitala služijo. In ga vodijo.

Bistvo je v tem, da so Britanci in Britanke sporočili EU, da hočejo ven, čeprav so jim z vseh strani govorili, da bi izstop zanje pomenil poslabšanje ekonomskih kazalcev, upad gospodarstva itd. in posledično poslabšanje življenjskega standarda. In še druge in podobne ekonomske katastrofe. To sporočilo je bilo jasno, eksplicitno in ponovljeno.

Skratka, uporabili so vsa sredstva, da bi ga Britanci in Britanke slišali. In so tudi ga. Pa so se kljub temu — in to je zdaj bistveno — odločili za izstop iz EU.

Britaniji se je zgodila družba

Pri tem je ključnih nekaj stvari. Najprej to, kdo se je odločil za izstop.

Poročajo, da so to bili v glavnem volilci iz nižjih slojev. Kar odpira vprašanje: kako je mogoče, da so se za rešitev s slabimi ekonomskimi posledicami odločili prav ti, ki jim gre najslabše.

Odgovorov na to vprašanje je seveda lahko več. Izpostaviti je treba vsaj dva.

Prvi je, da so ti volivci in volivke očitno presodili, da jim gre že tako ali tako tako slabo, da nimajo več česa izgubiti. In so govorjenje o tem, da se bo ekonomski položaj Britancev in Britank po izstopu iz EU poslabšal, zato razumeli v tem smislu, da se bo poslabšal za druge. Ne za njih. Oni nimajo več kaj izgubiti.

To pomeni, da je bila domnevna enotnost britanskih volivcev v kampanji izgubljena (če je sploh kdaj obstajala).

Drugič: tisti, ki so vodili referendumsko kampanjo za obstanek Britanije v EU, očitno niso zaznali, da so v Britaniji razlike med bogatimi in revnimi postale že tako velike, da ni več mogoče govoriti o enotnem britanskem volivcu. Povedano drugače, da je v Britaniji (spet) na delu razredna diferenciacija — in to kljub temu, da o njej nihče ne govori. Ker v Britaniji, tako se zdi, razredov sploh ni več. Saj tudi ni več družbe. Skladno s slavno pripombo Margaret Thatcher, da družba sploh ne obstaja, ampak da obstajajo samo posamezniki.

Na referendumu se je Britaniji skratka spet zgodila družba. Njena lastna družba. Notranje napetosti, konflikti, protislovja. Razredi in razredni boj. Rezultate referenduma lahko namreč beremo tudi kot objektiven dokaz, da v britanski družbi (ki je domnevno ni) obstajajo razredi (kar ni mogoče), med katerimi poteka razredni boj (kar pa je sploh nemogoče).

EU se je zgodila družba

Se pa je z britanskim “ne” zgodila družba tudi Evropski uniji. EU je z referendumom dobila zaušnico lastni politiki vodenja. Politiki, ki jo je zanimala samo ekonomija z ekonomskimi interesi in ekonomskimi učinki. Brexit je povračilni udarec tiste družbe, ki jo je EU ignorirala, ki je ni upoštevala in ki zanjo sploh ni obstajala. Zdaj se je ta izgnana in izbrisana družba vrnila. In vrnila se je zmagovito.

Od tega, kar bo zdaj naredila EU, je dobesedno odvisen njen obstoj. Če se bo še naprej delala, da družbe ni, in da je edino, kar obstaja, ekonomija, je to njen konec.

Edina možnost za njeno preživetje je, da spozna, da se je treba končno začeti ukvarjati z družbo. Predvsem z družbo. Ki ji je ekonomija podrejena. In ne nadrejena. Konec je argumentacije, da je družbo treba uničevati zato, da bi imela od tega korist ekonomija. In predvsem kapital.